Sredi maja so me s finske univerze povabili na enodnevni izlet v arhipelago pri Tammisaariju. Na tem izletu sem šele popolnoma razumela, zakaj ima Finska sloves dežele tisočerih jezer in otokov – kamor koli sem pogledala je bil manjši ali večji otok, ki je bil bolj ali manj poraščen z borovci in na las podoben sosednjemu, sledili pa so si (vsaj tako se je zdelo) na vsakih nekaj metrov. Na tem izletu nas je bilo vsega skupaj 5: dve profesorici, jaz in dva Belgijska študenta, ki sta na Finskem pisala diplomsko nalogo. Finska pa nima arhipelaga samo pri Tammisaariju, temveč tudi pri Helsinkih in na zahodni obali (in še kje se verjetno najdejo), najbolj znani otoki pa so v arhipelagu Åland med Turkom in Stockholmom.

Posebnost Finske in ostalih severnih držav je izrazit preskok iz zime v pomlad/poletje, saj se praktično čez noč temperatura dvigne z -10 °C (ali še manj) na +20 do 25 °C, prav tako se rastline olistajo v enem do dveh tednih z listi, ki na jugu zrastejo v mesecu ali dveh. Poleg vsega pa v poletnem času sonce zaide ob 23.00 ali še kasneje, če ni oblačno, prave teme pa v njihovem poletju Finci ne poznajo, saj je ob 1.00 ali 2.00 zjutraj kot je pri nas ob 6.00 ali 7.00. Višje na sever, kot se odpravite, svetleje je, na Laponskem pa sonce sploh ne zaide, tako da naj bi brez težav ob 1.00 zjutraj brali pri sončni svetlobi. Kljub vsemu temu pa na Finskem ni vročih poletij, saj ima sonce v primerjavi s Slovenijo zelo malo moči in čeprav so se domačini oblekli v najkrajše kratke hlače, ki so jih lahko najdli in najtanjše majice, sem sama raje ostala večino dni v kavbojkah, saj mi ni bilo prav nič vroče.