No zdaj sva zadnji teden tu in kar ne moreva verjeti, da se končuje. Misliva lahko le na to, da nama je žal, da nisva prišli že na začetku leta. Turčija je čudovita, ljudje so čudoviti, hrana je čudovita, … vse je super. 🙂 Težko je razmišljati o tem, da se končuje to življenje in da se vračamo v Slovenijo. Ampak dovolj o tem – čas je za bolj resne teme. 😉

Nisva vam nič povedali o univerzi in študentskem življenju (tistemu za knjigami). To verjetno tiste, ki razmišljajo o izmenjavi v Turčiji, najbolj zanima. Morava vam priznati, da sva zelo zadovoljni. Ok, to se sliši zelo uradno, ampak je resnično. Z drugimi besedami se ne da povedati.

Naš oddelek je en izmed redkih, ki nam je omogočil predavanja v angleščini (razen seveda jezikovnih oddelkov). Naši sostanovalki, ki sta bili na arheologiji, sta imeli predavanja v turščini – lahko si predstavljate, kako sta Madžarka in Čehinja vse to razumeli. 😉 Seveda pa je to, koliko so nama oni dali, vplivalo na to, koliko morava medve pokazati. Imeli sva ogromno dela – pri naju izgovor Erasmus študent ni veliko pomagal. Samo pri enem predmetu sva morali narediti 4 seminarske naloge po 20 strani. Potem so tu še mead-term izpiti (slovenščina že počasi peša), ki vključujejo snov iz polovice semestra in na koncu še končni izpit, kjer moraš pokazati znanje iz vsega leta. Nekateri te medtem zbombardirajo še s kvizi – no v bistvu sta bila samo 2 kviza v enem semestru. Kviz je v bistvu eno vprašanje – računsko ali teoretično, kar potem predstavlja 5 % končne ocene in je ponavadi nenapovedan. No medve sva imeli srečo, da sta bila za naju napovedana. Ampak ne se ustrašiti, ni tako hudo. Saj nisva prišli sem lenarit, ampak se tudi kaj naučiti in morava priznati, da nama je to kar uspelo. 🙂 In dobili sva ogromno izkušenj. Obiskali sva Oddelek za okolje v Bursi (upam, da je prevod pravilen) in občino, kjer sva poskušali dobiti odgovore na vprašanja o projektu. Ampak Turčija in statistični podatki sta dva različna pojma. Dialog poteka nekako tako:
»Ali nam lahko posredujete bla bla bla?«
»Samo trenutek, moram jih najti.«
In mine 5 min, pa 20 min, 1 h… skoraj znoriš in potem dobiš odgovor:
»U, to pa ni dostopno za javnost!« ali pa »O, tega pa nimamo!«
In tudi, če jih dobiš, so ponavadi v turščini, tako da sta nama mogla cimra in Google Translate ogromno pomagati. 🙂

Ampak naj še enkrat poudarim, vse to sploh ni bilo hudo. Če ste kaj pokukali na najin blog ste lahko videli, da sva imeli ogromno časa tudi za potepanje pa za žurke. 🙂 Pa tudi naši profesorji so bili vsi zelo razumevajoči – če nisva kaj uspeli narediti (zaradi takšnega ali drugačnega razloga), se je vedno dalo zmeniti za podaljšanje roka. Ampak vse pa je bilo treba narediti! In vsi so tako prijazni – lahko vidiš, da so veseli, da imajo Erasums študente in se trudijo, da bi nama kar največ ponudili. Res je, da sva edini Erasmus študentki na našem oddelku, ampak je vseeno lepo, da nas vsi profesorji na faksu poznajo (tudi tisti, ki sva jih srečali samo enkrat in jih v bistvu sploh ne veva kam dati), pozdravljajo in sprašujejo, če kaj rabimo ali če imamo kakšne probleme. In če je tako, naj se takoj oglasimo pri njih. Vsi nama zelo radi pokažejo, kaj delajo in nas hočejo peljati na izlete v različne tovarne ali čistilne naprave. Ampak na žalost nama je zmanjkalo časa za vse to.

Edino kar naju eno malo moti je to, da sva tako odrezani od ostalih študentov. Ampak to ni zaradi njihove neprijaznosti ali zaprtosti, ampak zaradi jezikovne pregrade. Tu ne zna veliko ljudi angleško. Heh, zato pa sva se tudi morali naučiti turško. No vsaj t.i. »survival vocabulary«. Kar prašajte nas, kako se reče kakšni hrani – čisto obvladava. 🙂

Mislim, da sva povedali več kot dovolj. Treba se je iti učit. Čakata naju še dva izpita in predstavitev projekta. Ta zadnja dva tedna sta tako naporna – tudi zaradi vseh sloves. Veliko Erasmusovcev je že odšlo domov in slovo je bilo zelo težko.

Lepo se mejte, lepo se učite in se vidimo v Sloveniji 🙂