Skip to content


Ciper 2

Kalimera vsem,

ponovno se oglašam z juga Evrope in tokrat bi vam rada pobliže predstavila par zanimivosti iz Nicosie. Seveda ne na način, kot jih spozna turist, ki tu ob občudovanju čudovito ohranjenih zgodovinskih mojstrovin preživi par uric, mogoče dni, temveč kot nekdo, ki tu živi že dalj časa in odkrije tudi veliko neturističnih sladkosti.

Naj začnem s prometom. Če bi morala povzeti z eno besedo, bi rekla: »Noro!« Že tako ali tako smo vsi, ki prihajamo iz držav, kjer se vozi po desni strani cestišča, popolnoma zmedeni, kam pogledati pred prečkanjem ceste, potem pa naše strahove začini še njihova kultura vožnje. Vozijo namreč, kot da ne poznajo omejitve hitrosti, med vožnjo telefonirajo (zgodilo se nam je celo, da je taksist celo pot tipkal sporočilo), hupa je obvezen pripomoček že ob najmanjšem znaku, da vozilo spredaj upočasnjuje ali ne spelje dovolj hitro, rdeče luči na semaforju svetijo, ker pač nimajo drugega dela in ne zato, da bi vozniki ustavili in tudi s taksijem smo že peljali skozi rdečo luč. Ustavijo oz. parkirajo kar na cesti, tako da drugi vozijo okoli, ali pa svojega konjička preprosto pustijo na pločniku in posledično moramo pešci hoditi naokoli po cesti. Narobe svet: avtomobili na pločniku, pešci na cesti. Premnoge večere pa nas namesto uspavanke v sladke sanje popeljejo preglasni zvoki cestnih dirk.

Ob tako pestrem dogajanju na cesti si lahko predstavljate, da tudi pešci nismo nič bolj »pridni« glede upoštevanja cestnoprometnih predpisov. Ker pločnikov preprosto ni, moramo prepogosto hoditi kar ob robu cestišča. Zaradi zgoraj naštetih razlogov zna biti to zelo nevarno in zato vedno, ko se vračamo domov po temi, izberemo daljšo, toda manj prevozno ulico. Kar hitro smo se morali tudi navaditi, da se čakanje ob semaforju niti približno ne izplača. V teoriji prečkanje ceste na Cipru namreč izgleda tako: postaviš se na rob ceste, se prepričaš, da ni nobenega avtomobila nikjer in hitro stečeš čez cesto, pa naj sveti zelena ali rdeča. Ko to osvojiš, lahko preideš na naslednji nivo, ko cesto pač prečkaš, kjerkoli si poželiš. Ta loterija izgleda približno tako: ko je prosto, greš do polovice cestišča, tam čisto pri miru stoječ in upajoč, da se slučajno ne znajdeš pod kakimi kolesi, počakaš, da je še druga stran prosta, ali pa preprosto pomahaš, da se te kdo usmili in ustavi. Da gromozanskih luž, ki se po kratkem deževju obdržijo tudi po teden dni in zaradi katerih moramo hoditi skoraj po sredini ceste, niti ne omenjam …

Jah, čeprav smo na začetku vsi občutili majhen kulturni šok glede prometa in taka opisovanja mojim staršem še vedno povzročijo veliko sivih las, verjamem, da se bo še težje odvaditi te komoditete, ko pridem domov in bom morala vsakič znova pešačiti prav do prehoda za pešce in potrpežljivo čakati na zeleno luč. 🙂

Naslednja stvar, ki jo je vredno meniti, so odpadki. Ker se dandanes vse več govori o okoljsko zavednem življenju, me tu vedno znova preseneča količina raznovrstnih odpadkov, ki sem ji priča. Po pločnikih, za ograjami, med zelenjem … Povsod. In tedne in tedne jih nihče ne pobere. Kontejnerji za ločeno zbiranje odpadkov so zelo zelo redki, tudi na univerzi imajo samo posebne zbiralnike za baterije. Ko me kdo vpraša, kakšno je mesto, odgovorim: »Prečudovito, samo po tleh ne smeš gledati.«Vsekakor upam, da se bodo čimprej zavedli tega problema, poskrbeli za čisto okolje in ga poskušali ohraniti v najboljši možni meri.

Kot tretjo zanimivost pa omenjam trgovine oz. majhne trgovinice, za katere si ne bi mislila, da sploh še obstajajo. So družinsko vodene in ponavadi te za pultom pričaka kak starejši možak, ki ne govori angleško. Človek preprosto ne more verjeti, da lahko v tako majhen prostor stlačijo toliko stvari. Tako na policah, med katerimi z vozičkom ne moreš, ker so preblizu skupaj, najdeš vse najnujnejše, je pa res, da ni ravno velike izbire različnih znamk. Tudi sadje in zelenjavo je potrebno kar pridno prebrskati, saj slabih kosov ne odstranjujejo iz gajb. Glede cen pa naj povem, da če že slučajno je cena na izdelku, to niti približno ne pomeni, da je prava. Na izdelku tako piše nekaj, na računu pa popolnoma nekaj drugega … Nakupljene stvari ti prodajalec kar sam daje v vrečko oz. vrečke, ki so skoraj povsod (samo v eni izmed večjih trgovin ne) še brezplačne. In na žalost pri vrečkah še popolnoma nič ne varčujejo, saj se iz trgovin vsi vračajo z več samo napol polnimi vrečkami. S cimrama v trgovine najraje vzamemo večje torbe iz blaga in smo vedno deležne čudnih pogledov, ko povemo, da ne potrebujemo njihovih plastičnih vrečk. Potemtakem tudi ni čudno, zakaj toliko odpadkov …

Kljub zgoraj zapisanemu … Ne skrbite, ob odkrivanju vseh teh zanimivosti neizmerno uživam, popolnoma sem se že vživela v to okolje in resnično sem srečna, da mi je bilo omogočeno vse to videti in doživeti.

V dokaz, kako lepo se imamo, vam za zaključek v ogled ponujam izbor fotografij, ki so nastale med osrednjima dogodkoma prejšnjega meseca: organiziranim vodenim ogledom Nicosie, edine evropske prestolnice, ki je razdeljena med dve državi; in prijetnim popoldnevom, polnim tradicionalnih ciprških iger in okusnih ciprških dobrot.

V Slovenijo pošiljam 21 stopinj Celzija topel pozdrav ;).

Barbara (Katero je 9. 2. v sobi že obiskal prvi komar … Grrrrrrrrrrrrrrrr :).)

Posted in Outgoing students.

Tagged with .


Vila Real

Pozdravljena!
Počutim se že kot doma, kar mi je res všeč saj tako lahko še bolj uživam in izkoristim čas. Spoznala sem že skoraj vse Erasmovce, največ seveda špancev, saj imam kar dve cimri španki. Že zdaj vem, da bodo to najlepši trenutki mojega življenja=).

Lepe pozdrave iz zmeraj sončne Vila Real.

Adeus

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , .


Slovenski kulturni dogodki v Pragi

Med Slovenci in Čehi je že v preteklosti potekalo intenzivno sodelovanje na različnih področjih. Predvsem na kulturnem področju je kar nekaj slovenskih znamenitih osebnosti zaznamovalo češki prostor s svojim udejstvovanjem, npr. Jože Plečnik, Jakob Petelin Gallus, Zofka Kveder, Matija Murko itd. Romantična pesnika France Prešeren in Karel Hynek Mácha pa sta se celo osebno poznala in prijateljevala.

Praga ni samo zanimiva turistična destinacija, ampak je za Slovence atraktivna tudi z vidika raznolikih možnosti zaposlovanja in dragocenega kulturnega dogajanja. Sami opažava, da je v Pragi res veliko Slovencev, ki se radi “zberejo na kup” ob različnih kulturnih priložnostih. V zadnjih tednih sva obiskali kar nekaj takih kulturnih dogodkov.

Slovenski pevec Magnifico je s svojo spremljevalno skupino Turbolentza 30. januarja razgrel polno dvorano Palác Akropolis. Dan kasneje pa je v prijetni kavarnici Fra potekalo druženje s slovenskim pisateljem, pesnikom, dramatikom, esejistom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem, ki nas je razveselil s prebiranjem svojih umetniških stvaritev.

Slovensko veleposlaništvo v Pragi je 8. februarja pripravilo kulturni dogodek v počastitev slovenskega kulturnega praznika. V prostorih galerije Miro smo si lahko ogledali zanimivo mednarodno slikarsko razstavo z naslovom “Dream and Reality” ter prisluhnili koncertu Vesne V. Cáceres, Andraža Poliča in Siarheja Šupe.

Z veseljem pričakujeva nove slovenske kulturne dogodke, izvedeli sva namreč, da v pomladnih mesecih prihajajo na obisk v Prago še drugi zanimivi slovenski ustvarjalci.

Mějte se hezky!! 🙂

Petra in Ksenija

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , .


Tretji teden v Pragi

Lep pozdrav vsem!

Naj začnem s tem, da moje trenutno še kratko bivanje v Pragi, ni vsebovalo tako pogosto poudarjenega »kulturnega šoka« pri izmenjavah. Ne dvomim, da zato, ker smo vsi Slovani. In če ga nisem doživela do sedaj, ga tudi ne bom, nasprotno, zdi se mi, da sem se že nekako prehitro začela asimilirati s češko kulturo …

Glede odhoda iz domovine in prihoda si preberite lep blog Katarine, s katero sva skupaj prišli na najino prvo tovrstno življenjsko dogodivščino. Sama pa naj napišem, da me je zlato mesto naravnost očaralo. Vedela sem, da se v Pragi bohotijo v svetovnem merilu pomembne arhitekturno-kulturne zgradbe, zaradi pomembnih osebnosti (umetnikov, pisateljev, glasbenikov itd.), ampak da je tu tak velik razpon umetnostnih stilov (samo na eni zgradbi!), ki ti res vzamejo dih, se mi ni niti sanjalo … V Pragi enostavno ne moreš tempirano hoditi po ulicah, saj vsaka zahteva, da si vzameš čas, razmisliš o njeni zgodovini, o ljudeh, jo s spoštovanjem občuduješ … in vse te stavbe, detajli, skulpture in zanimive zgodbe … Mesto, kjer bi si vsak zgodovinar, umetnik, glasbenik, filmolog, literat ipd. želel živeti! Sedaj razumem, zakaj je v Pragi »srce esejistike«. Po drugi strani pa je tu tudi raj za vse druge, npr. ekonomiste, samo mesto pa je narejeno tako, da vsak v njem najde, kaj zase. Naj razgibanosti in bogatosti mesta poleg zgodovinskih dejstev in moderne potrošniške družbe (beri: preveč trgovin), ponazorim še s tremi sproščujočimi stvarmi: reka Vltava, griček Petřin in seveda okusno češko pivo. Vse te besede je potrebno doživeti …

Ljudje tu so, morda zaradi vsega opisanega, sproščeni, v primerjavi z nami zelo direktni, vsepovsod (na metrojih, avtobusih, v čakalnicah ipd.) berejo knjige in časopise, včasih se mi zdi, kot bi se jim vstavil čas … Vendar to seveda ni edina »slika« ljudi tu. Za oris še nekaterih lastnosti priporočam ogled češkega filma Samotari. 🙂 Drugače pa sem sama imela z ljudmi tu samo eno slabo izkušnjo – z »za moje pojme psiho« Čehom, študentom ekonomije, ki se je odzval na mojo objavo za »Tandem language exchange«, kjer sem ponudila učenje slovenščine in iskala češkega naravnega govorca. Še dobro, da sem takoj za mojo slabo izkušnjo, ki me je zelo vznemirila, spoznala super Čeha, študenta zgodovine, ki nas je (mene, Katarino in Tomaža, s katerim skupaj obiskujemo učenje češkega jezika) pri prvem srečanju peljal na ogled filma in na pivo, kjer smo diskutirali, tako kot sem si od prvega trenutka tu želela, tudi v »češčini-slovenščini«.

Naj napišem še to, da sem imela v Pragi veliko srečo pri spoznavanju ljudi za svoj študij, saj mi je veliko uporabnih kontaktov posredoval lektor na Filozofski fakulteti in drugi, ki so že imeli stik s Prago. Še sedaj ne morem verjeti, da tu vsi tako zelo velikodušno pomagajo. Zato močno priporočam vsem, ki bodo v Pragi na izmenjavi, naj poiščejo čimveč kontaktov ljudi, ki bi jim za svoj študij kakorkoli prišli prav (S tem mislim predvsem tiste, ki imajo v mislih pisanje diplome, tako kot jaz.). In mislim, da je tu res škoda govoriti samo v angleškem jeziku z Erasmus študenti in imeti znotraj tega krog prijateljev, ampak da je smiselno govoriti in v praksi spoznavati vse slovanske jezike, predvsem pa na svoj način odkrivati slovensko-češke podobnosti. 🙂

Mějte se hezky!
Mojca

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , .


Praga, I love you :)

No, pa sem tudi jaz končno dočakala Erasmus izmenjavo v Pragi.  Nisem človek, ki bi preveč razmišljal kako in kaj bo, ampak me je dan pred mojim odhodom res malo stisnilo pri srcu. Odhod mi je olajšala prijateljica Mojca, ki je skupaj z mano odšla na izmenjavo.

Že zgodaj zjutraj nas je vlak odpeljal iz Ljubljane. Ne bom pozabila besed moškega, ki nam je pregledoval vozovnice: “Vidve pa daleč gresta.” Šele takrat sem se resnično zavedala, da se poslavljam od moje lepe Slovenije:).

Po dolgih DVANAJSTIH urah, je vlak ustavil na železniški postaji v Pragi. S težkimi kovčki , utrujene, v velikem pričakovanju, sva z Mojco odšli ven, kjer nas je že čakal moj tutor Daniel. Oh, še zdaj se spominjam njegove lepe dobrodošlice – steklenica piva (samo za mene in Mojco:). Nato pa nama je skupaj s prijatelji pomagal nositi težke kovčke in nam pokazal pot do študentskega doma. Ko sva vstopile v študentski dom in pristopile do recepcije, pa je sledil že prvi šok. Na recepciji namreč niso razumeli in niti ne govorili angleškega jezika. Še sreča za Daniela, ki je namesto naju, kar sam opravil pogovor in nam nato poročal, kar so na recepciji hoteli povedati. Med drugim je bilo tudi to, da za prvo noč rjuh ne dobimo, saj nismo prišle v uradnih urah k njim.

Res malo šokantno, ampak nekako sva se potolažili. Nato sva prišli do dvigala in pritisnile številko štiri, ki je označevala najino nadstropje.  Odprli sva vrata najine sobe in sledilo je resnično razočaranje. Nikakor si nisem predstavljala tako umazane in puste sobe. Pomislila sem, da sem v kakšni vojašnici:). Še sreča, da sem bila zelo utrujena in sem tako lahko hitro zaspala, brez razmišljanj kako bom lahko tu cel semester.

Vendar se je lepota mesta Prage začela šele naslednji dan. Ko sva z Mojco prispeli do naše fakultete, Faculty of Philosophy and Arts, je bilo to resnično najlepše presenečenje. Tako velika univerza, lepo in poslovno oblečeni študentje in študentke, v njej knjižnica v kateri lahko dobiš katerokoli študijsko literaturo, bar v univerzi:), vsepovsod računalniki , itd. Skratka, splačalo se je potrpeti, da si lahko to videl. Zraven naše univerze pa prečudovit Karlov most.

Nisem se mogla nagledati prečudovitih stavb, ki jih je ponujala Praga. S študentom umetnosti smo se vsi Erasmus študentje tudi odpravili na ogled Prage, kjer smo videli predsednikov dom in prelep razgled.

Resnično spoznavanje še drugih študentov pa se je začelo, ko sem pričela s predavanji. Menila sem, da bodo predavalnice ogromne in da se bo v njih kar trlo študentov. Vendar sem se motila. Predavalnice so čisto majhne in v njih največ petnajst študentk in študentov. Taka predavanja so namreč zelo učinkovita, saj se profesor/ica lahko tako posveti vsakemu študentu/ki posebej. Na predavanjih ni nobenega sram povedati svojega mnenja. Zgodi se celo, da profesor manj govori pri uri kot študentje. Gre za resnično dobro sodelovanje, ki se razvije v pravo debato.

Ta teden sem začela tudi s predavanji češkega jezika. Smo zelo mešana skupina, saj je veliko Francozov, Fincev pa tudi Angležev. Oni imajo sicer težko nalogo, saj je njihov jezik čisto drugačen.Vendar se skupaj zato toliko več nasmejimo:).

Po tečaju češčine pa navadno sledi učenje tradicije na Češkem…..PIVO 🙂

Cheers, Katarina

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , .