Ko se iz letališča z vlakom RER pripelješ do centra Pariza, ti pred nogami leži mesto, ki je skozi vse pop in klasične umetnostne upodobitve postalo obrabljena metafora za tisto kar Evropa premore lepega, kulturno vzvišenega in seveda ljubezenskega. Pariz kot slavni joie de vivre – kot boemstvo in chic, camembert in Godard, rdeča preproga Elizeja in čoln na Seni. Mogoče celo prej abstrakcija kot mesto. Za mene pa predvsem obljubljena dežela študija psihoanalize.

Po prvih formalnostih na postaji tako prvič odpreš zemljevid in se nameniš na s slabim kemikom obkroženo lokacijo, ter pri tem skrbno paziš, da ne izgubiš prtljage, ko se gneteš skozi skupine japonskih turistov z najnovejšo snemalno tehnologijo in kopico ameriških backpackerjev, ki ob pogledu na Eifflov stolp z evforično osuplostjo ponavljajo: »Oh my god, it’s there, it’s there…It’s sooooo beautiful!«

Toda kje kot zdomec Univerze v Novi Gorici sploh začeti? Najprej nastanitev. Iskanje stanovanja v Parizu ni enostavno in zahteva obilico sreče. Za besedo studio se ponavadi skriva minimalistično opremljena soba, katere najbolj očarljiv del so zavite stopnice, ki vodijo do nje. V veliko pomoč je lahko CAF (Caisses d’Allocations Familiales), ki pod določenimi pogoji vrne denar za stanarino, kar je dobrodošlo, saj cene niso v nasprotju s sobo, niso tako minimalistične.

Sama stanujem v študentskem domu tik ob Univerzi Paris 8, od koder sedaj ob skodelici čaja gledam na ulico de la Liberté. Ura je štiri popoldne in iz metroja se zgrinjajo ljudje, ki stanujejo v okoliških blokih. Saint-Denis je z 48 različnimi narodnostmi pravi talilni lonec različnih kultur, katerih utrip se čuti vsako nedeljo, ko se ljudje zberejo na tržnici ob veliki baziliki. A obenem je ekonomski standard relativno nizek, zaradi česar velja za eno od bolj klandestinih območji Pariza.

Stroški bivanja so tu nekoliko višji kot pri nas, sicer pa odvisni od začetne sreče pri iskanju lokacije. Življenje je udobno, če se v žepu znajde vsaj 500 EUR mesečno. Francozi premorejo veliko solidarnostnega duha in z veseljem pomagajo z nasveti kje kupiti posteljnino, knjige, kopalniško zaveso, vrč za kavo, najcenejše banane ali pa najboljši croissant.

Znanje jezika je možno nadgrajevati na katerem od predavanj, ki jih nudi univerza, njihov razpon pa sega tako od osnovnih kot tudi tistih bolj zapletenih, ki imajo poudarek na terminologiji, skladni s tvojim področjem študija (npr. za antropologijo, književnost …) Seminarje je potrebno napisati v francoščini, pri čemer je pomoč lektorata neprecenljiva.

Sama sem si izbrala dva predmeta, opraviti pa ju moram z analizo izbranega članka in ustnim zagovorom. Obenem se udeležujem psihoanalitične klinike s predstavitvijo primerov v bolnišnici Les Murets in opravljam staž na oddelku za otroke in mladostnike v Hopital de Jour – Aubervilliers. Veliko seminarjev poteka tudi izven fakultete, najbolj cenjena seveda na L’Ecole de la Cause freudienne, ki med drugim pripravlja tudi zanimive filmske večere.

Večkrat se sicer zgodi, da predavanj na fakulteti ni. Francija je namreč dežela z bogato politično zgodovino in dinamično politično mislijo, zaradi česar so protesti in stavke, ki imajo za posledico blokade univerz, pogosti. Pri tem ni neobičajno, da je študent lahko tudi priča prelivanju hude krvi, predvsem med rasističnimi skupinami.

Ambulanta za najnujnejše zadeve je na sami univerzi, sicer pa je že samo v Saint-Denisu vsaj desetina zdravstvenih domov. Zavarovanje si je dobro priskrbeti pred odhodom, saj se urejanje birokratskih stvari na daljavo lahko zavleče.

Francoska birokracija je neodzivna in si v primerih, da deluje, rada vzame svoj čas. V teh trenutkih velja na celotno situacijo pogledati skozi okular razuma in ohladiti glavo z obiskom lepih stvari, kot so Versailles, Jardin de Luxemburg ali katere od kavarn Montparnassa. Sama se najraje ustavim v lokalu Bateau Ivre poimenovanem po pesmi Arturja Rimbauda, ki se nahaja v eni od uličic blizu Pantheona. Prav tako se mi je priljubil Marais – podnevi židovski quartier, v nočnih urah pa središče ekscentričnih zabav. Paris 8 občasno nudi brezplačne vstopnice za gledališče in koncerte, za mlajše od 26 let pa je vstop v muzeje in galerije tako ali tako prost.

Napolniti svoje bivanje v Parizu z užitki torej ni težko in čeprav je metafora obrabljena Pariz tudi v resnici, je vse tisto, kar Evropa premore lepega, kulturno vzvišenega in seveda ljubezenskega. Pariz je boemstvo in je chic. Je camembert in Godard in je rdeča preproga Elizeja in čoln na Seni. Vsekakor prej mesto kot abstrakcija. Za mene pa predvsem joie de vivre, ki se postopoma vrši v neprecenljivo izkušnjo.

S posvetilom bodočim Erasmus študentom in plein de bisous,

Nina Krajnik