Skip to content


Eko – še zadnje..

Eko – še zadnje besede iz naše strani. Kljub temu, da sem že kar precej časa doma (izgleda še več kot je v resnici), je ta izmenjava pustila preveč vtisov, da bi lahko vse pozabila in šla normalno naprej … Slovo je bilo preveč težko in malce čudno je, ker že dva tedna čutim hudo domotožje. :/ Ampak vse to je Anja že povedala, bom pa dodala nekaj slikic. 🙂

Vse izpite smo uOkoljašice :)spešno zaključile, se potem poslovile še od tistih nekaj Erasmusovcev, ki so še ostali in naših prijateljev iz Turčije ter po dvodnevnem pakiranju (v 4-ih mesecih se nabere ogromno krame – jaz sem mogla kupiti dodaten kovček) odšle proti Sloveniji. To, da smo šle z avtobusom je bila super ideja – v 30-ih urah imaš dovolj časa, da se navadiš na misel, da je konec in da začneš počasi pogrešat domače. 😉

Vsem tistim, ki ne vejo točno, kam bi šli na izmenjavo res svetujem Uludag University. Vsi profesorji na naši fakulteti so bili res prijazni in glede na to, da je njihova smer bolj inženirska, se lahko naučiš marsikaj novega. Ampak to je le majhen delček tega, kar sva tam doživeli. Tisto, kar je name pustilo največji vtis, so bili ljudje in spoznavanje turške kulture. Turčija predstavlja mešanico starega in novega in tako, kot smo se mi učile njihovih navad, so se naši turški prijatelji naših. To je še posebej zanimivo za nas, punce, ker so razlike med spoli v Turčiji še vedno velike. Težko je razložiti kakšne – to moraš občutiti na svoji koži, da lahko razumeš, kako smo različne. Ampak nič bat, vsi so pazili na nas. Ponoči nas naši prijatelji niso nikoli pustili same domov – vedno je vsaj en fant šel z nami in nas pospremil vse do vrat naše hiše.

Ampak ne misliti, da so pravila za ženske tako striktna. V bistvu so veliko, veliko manj striktna, kot smo mislile na začetku. Še posebej pa ne veljajo za tujce. Že to, od kod (verjetno) izhaja njihova beseda za tujca – yabanci – pove ogromno (ta beseda verjetno izhaja iz besede yabani, ki pomeni divji). Če narediš kakšno napako ti nobeden ne očita, ampak le poznavalsko rečejo “Yabanci” is se nasmehnejo nad tvojo nevednostjo – vejo, da si tujec in da ne moreš poznati njihove kulture tako, kot jo poznajo oni. 🙂

Ampak kaj, ko so vsi v Turčiji tako gostoljubni, da se po 4ih mesecih sploh ne počutiš kot tujec. Še posebej takrat ne, ko greš na bazar in lahko po turško naročiš kar hočeš in barantaš za ceno. Toda 4 meseci so bili odločno premalo, da bi Turčijo lahko popolnoma spoznali (nujno morate it za več!!!). Bili pa so dovolj, da smo jo tako vzljubile, da se želimo vrniti – VSAKO LETO. 🙂

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , .


Erasmus-UNG

Success + adventure + experience + entertainment  + friendship = Erasmus in Slovenia…
I see myself very lucky because of joining the big opportunity that is especially in Slonevia;);) It was not only an experience for me but also i strongly believe that it can open lots of doors for my life and my viewpoint of my future..I found much more possibility of traveling to cities of Slovenia and Italy. The most important achievements are certainly my friends who help and support me every time. I love all of them so much…In addition I want to thank to my coordinators in here…Therefore I’m sure that I won’t forget you and everything about Sloveniaaaa…..Erasmus

Melda Durmus

Posted in Incoming students.

Tagged with , , , , , , , , .


Nekoč in danes…

Tale objava je že napisana v Sloveniji..na žalost 🙁

V ponedeljek ponoči sva že pripotovale domov, ampak kot vidite časa za pisanje bloga ni bilo, še posebno ne zadnje dni. Najin urnik je bil poln poslovilnih zabav, zadnjih nakupov, sloves od profesorjev in prijateljev itn. Nisva imeli niti minutke miru… nikoli si nisva mislili, da bova skupaj z najino koordinatroko in profesorico potočili par solzic, pa sva jih. Slovo je bilo precej težko, tudi slovo od Turčije. Turčija ti zleze pod kožo in se je težko ločit, ko se zaveš, da ne boš več jezika, govoril s prijaznimi trgovci in natakarji, hodil na vaško tržnico, včasih malo pobarantal, se vozil z dolmušem in še bi lahko naštevala. Vsekakor naju bo še videla, tale najina Turčija. Priporočava vsem, ki kdaj razmišljate o izmenjavi. Kot sva že prejšnjič povedali, je sam program, ki so nama ga sestavili res dober in sva zadovoljni 🙂 Poleg tega pa se navadiš njihove kulture in jezika, včasih se ti dogodi prav kakšna zanimiva pustolovščina, ko se kdo s teboj pogovarja po turško 🙂 tega se je pač tam treba navadit, ljudej so zelo zelo zgovorni.

Najina izmenjava je bila re polna dogodivščin in pozitivnih izkušenj. Želeli sva si narediti še kratko potovanje na vzhod, pa žal nisva dobili podlajšanega dovoljenja za bivanje, zato se drugo leto vračava. Turčija se naju ne bo mogla znebiti. V taki veliki državi se bodo vedno našle znamenitosti, ki jih še nisva obiskali, tako da bo vedno nek razlog da se vrneva.

Še malo o najinem potovnju domov. Sprva sva želeli priti z vlakom, pa se je nekje v Turčiji zrušil nek tunel, tako da sva prišli z avtobusom. 30 ur vožnje, presedanje v Sofiji, zabavno 🙂 še posebej je zabavno ker sva imeli vsaka prtljage skoraj za svojo težo…pa si naju predstavljajte z vsemi nahrbtniki in kovčki. Še dobro, da sva jih nosile le 200 metrov, ampak je bilo še to preveč 🙂 vsekakor priporočava močne moške spremljevalce, ker je šoping v Turčiji obvezna primes 🙂

Takole srečne doma vas pozdravljava, drugič pa še kakšna zgodbica iz najinega spomina…

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , , , .


GranCan

Lep pozdrav vsem skupi…

kaj nej rečem, bliža se konec… hahaha lažem! še dva mesca pa pol. Mater 7 mescov je res kr dolga…
Rekoč to, je res da mam sam še mesc pa pol do napisane diplome, pol pa en mesc pošteno zaslužene počitnce… hvala bogu!!!

Drgač pa res nimam kej dost povedat kr nism že reku… Diploma se piše, zdej mam nekih 15 strani, manka še kr dost, sam ni druge kt da končam tuki, k so mi tko rekl da morm. Zdej ga sicer neki serjejo na naši preljubi univerzici z mojim naslovom, pa tut tuki je profesor bl nezangažiran, ampak jst sm zihr da se bo vse zrihtal. Sicer pa vsem k boste nekega dne pisal diplomo ful priporočam da si vzemte za temo neki kr vs zanima, k če ne je še 2x težje. itak… Pa tut teli kanarci niso glih najbolši plac za študirat, predvsem zato k so najbolši plac za vse drugo.

K smo glih pr vsem drugem, mam za sabo 5 najjačih dni srfanja do zdej, sm kr srečen… po slabih 5 mescih rednega jahanja valov mam prvič občutek da se pa že res mal pelem na dili. Kr ne morm verjet kok je težko, k ps. Ampak se bl kt to mi ni jasn kaj bom počel doma k bo tega konc, k žal ne živim 5min od plaže kjer se da skor vsak dan srfat… Bo treba velik na dopuste hodt daleč stran zgleda. Pa lih zdej k sm mlad, neee nooo!!!! (*sarkazem)

Ka pa žur, me vprašate… Ja no ka pa vem, zaenkrat je še čist hudo, sam je že čutit poletje v zraku u smislu da je skor vsak dan ena poslovilna žurka… torej party na polno, sam se bo do konc julija že bl končal. Sej je blo dost, ni kej, sam bo pa korenito drugač kle pol.

Razn tega sm pa kupu karto za domov, in sicer 26aug… Letim v Benetke, pa kukr kaže bo najbol da grem vlakom do Gorice, pa nasledn dan ujamem najjači žur poletja še dol… Polpa takoj v Ljubljano, oblubm domači…

Tok zdej o men, najbrž še kej pišem, sam res ni prov dost povedat, moji dnevi tuki so dost isti… So čist hudi, ampak dost isti.
Vi se pa vsi lepo mejte, pa pršparite mal sonca za konc avgusta da me ne bo kap zadela k pridem domov.
Pozrav z kanarskega raja
xx
J

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , , , .


Še en pozdravček iz Turčije :)

No zdaj sva zadnji teden tu in kar ne moreva verjeti, da se končuje. Misliva lahko le na to, da nama je žal, da nisva prišli že na začetku leta. Turčija je čudovita, ljudje so čudoviti, hrana je čudovita, … vse je super. 🙂 Težko je razmišljati o tem, da se končuje to življenje in da se vračamo v Slovenijo. Ampak dovolj o tem – čas je za bolj resne teme. 😉

Nisva vam nič povedali o univerzi in študentskem življenju (tistemu za knjigami). To verjetno tiste, ki razmišljajo o izmenjavi v Turčiji, najbolj zanima. Morava vam priznati, da sva zelo zadovoljni. Ok, to se sliši zelo uradno, ampak je resnično. Z drugimi besedami se ne da povedati.

Naš oddelek je en izmed redkih, ki nam je omogočil predavanja v angleščini (razen seveda jezikovnih oddelkov). Naši sostanovalki, ki sta bili na arheologiji, sta imeli predavanja v turščini – lahko si predstavljate, kako sta Madžarka in Čehinja vse to razumeli. 😉 Seveda pa je to, koliko so nama oni dali, vplivalo na to, koliko morava medve pokazati. Imeli sva ogromno dela – pri naju izgovor Erasmus študent ni veliko pomagal. Samo pri enem predmetu sva morali narediti 4 seminarske naloge po 20 strani. Potem so tu še mead-term izpiti (slovenščina že počasi peša), ki vključujejo snov iz polovice semestra in na koncu še končni izpit, kjer moraš pokazati znanje iz vsega leta. Nekateri te medtem zbombardirajo še s kvizi – no v bistvu sta bila samo 2 kviza v enem semestru. Kviz je v bistvu eno vprašanje – računsko ali teoretično, kar potem predstavlja 5 % končne ocene in je ponavadi nenapovedan. No medve sva imeli srečo, da sta bila za naju napovedana. Ampak ne se ustrašiti, ni tako hudo. Saj nisva prišli sem lenarit, ampak se tudi kaj naučiti in morava priznati, da nama je to kar uspelo. 🙂 In dobili sva ogromno izkušenj. Obiskali sva Oddelek za okolje v Bursi (upam, da je prevod pravilen) in občino, kjer sva poskušali dobiti odgovore na vprašanja o projektu. Ampak Turčija in statistični podatki sta dva različna pojma. Dialog poteka nekako tako:
»Ali nam lahko posredujete bla bla bla?«
»Samo trenutek, moram jih najti.«
In mine 5 min, pa 20 min, 1 h… skoraj znoriš in potem dobiš odgovor:
»U, to pa ni dostopno za javnost!« ali pa »O, tega pa nimamo!«
In tudi, če jih dobiš, so ponavadi v turščini, tako da sta nama mogla cimra in Google Translate ogromno pomagati. 🙂

Ampak naj še enkrat poudarim, vse to sploh ni bilo hudo. Če ste kaj pokukali na najin blog ste lahko videli, da sva imeli ogromno časa tudi za potepanje pa za žurke. 🙂 Pa tudi naši profesorji so bili vsi zelo razumevajoči – če nisva kaj uspeli narediti (zaradi takšnega ali drugačnega razloga), se je vedno dalo zmeniti za podaljšanje roka. Ampak vse pa je bilo treba narediti! In vsi so tako prijazni – lahko vidiš, da so veseli, da imajo Erasums študente in se trudijo, da bi nama kar največ ponudili. Res je, da sva edini Erasmus študentki na našem oddelku, ampak je vseeno lepo, da nas vsi profesorji na faksu poznajo (tudi tisti, ki sva jih srečali samo enkrat in jih v bistvu sploh ne veva kam dati), pozdravljajo in sprašujejo, če kaj rabimo ali če imamo kakšne probleme. In če je tako, naj se takoj oglasimo pri njih. Vsi nama zelo radi pokažejo, kaj delajo in nas hočejo peljati na izlete v različne tovarne ali čistilne naprave. Ampak na žalost nama je zmanjkalo časa za vse to.

Edino kar naju eno malo moti je to, da sva tako odrezani od ostalih študentov. Ampak to ni zaradi njihove neprijaznosti ali zaprtosti, ampak zaradi jezikovne pregrade. Tu ne zna veliko ljudi angleško. Heh, zato pa sva se tudi morali naučiti turško. No vsaj t.i. »survival vocabulary«. Kar prašajte nas, kako se reče kakšni hrani – čisto obvladava. 🙂

Mislim, da sva povedali več kot dovolj. Treba se je iti učit. Čakata naju še dva izpita in predstavitev projekta. Ta zadnja dva tedna sta tako naporna – tudi zaradi vseh sloves. Veliko Erasmusovcev je že odšlo domov in slovo je bilo zelo težko.

Lepo se mejte, lepo se učite in se vidimo v Sloveniji 🙂

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , , , , .