Pozdravljeni,

občestvu erasmovcev UNG-ja še nisem poročal o svoji pariški izkušnji prejšnji semester. Kaj sploh reči o Parizu, kar ne bi že sami vedeli? Sam sem imel srečo, da sem tam že leto prej z neko drugo štipendijo preživel dva meseca, tako da sem lahko preskočil prvo zmedeno spoznavanje z javnim prevozom in mrzlično tekanje od Mona Lise na vrh Montmartra. Po določenem času najdeš svoje najljubše arrondissemente, najljubše muzeje, najljubše bare, restavracije … morda malo umaknjene od turističnih atrakcij.

Takrat sem bil – oz. naj bi bil – tudi na istem faksu, Paris 8, katerega blodnjake sem tako že poznal. Ne pa še veliko profesorjev, saj je lani ob mojem bivanju potekala večmesečna stavka – kar v teh krajih seveda ni nič nenavadnega. Kdor ima kaj izkušenj s francoskimi ustanovami ve, da zna tam vladati precejšnja zmeda. Če je univerza v petih ali šestih stavbah, kjer ni praktično nič označeno, in kjer si vendarle malo obotavljiv zaradi ravni svoje francoščine (za znižanje samozavesti na tem področju ponavadi poskrbi že prvi natakar), zaradi česar bi se raje izognil spraševanju mimoidočih, vsakršne predhodne izkušnje pridejo prav.

Administracija je sicer ležerna, a večjih težav zaradi nje nisem imel. Zelo prijetno presenečenje pa je bila nastanitev. Od kolegov, ki so študijsko obiskali Pariz, sem slišal že vsakršne zgodbice, tako da sem si res lahko oddahnil. Majhen študentski dom je del samega kompleksa univerze v le nekaj let stari zgradbi. V njem je prostora za 50 ljudi, rezerviran pa je za tujce. Imel sem torej svojo ne tako majhno sobo in lastno kopalnico. Skupna kuhinja pa je omogočala prostor za srečevanje in druženje. Tako je bil moj prvi stik namesto s francosko kulturo stik pravzaprav z vsemi drugimi kulturami. Tam so bili študentje iz vseh koncev Evrope, iz Južne Amerike, Azije in Kanade. Vzdušje je bilo vseskozi krasno. Družbe za dnevno in nočno raziskovanje Pariza ni manjkalo. Problemov, ločeno od nezainteresiranosti uprave za razna popravila, ni bilo.

Sicer filozofu v Parizu ne more biti dolgčas. Sam delam doktorat iz sodobne francoske filozofije in sem imel priložnost filozofe, o katerih pišem, tudi videti predavati. Prav tako sem imel dostop do sveže izdanih knjig v knjigarnah in težko dostopnih člankov v odlično založeni knjižnici univerze. Predavanja na mojem oddelku so bila zanimiva, izbira je bila pestra. Predavanje v nasprotju z našimi navadami tu ne traja dobro uro, temveč tri (ne šolske) ure, kar zna biti rahlo naporno, če nameravaš slediti več predavanjem v istem dnevu. Izpite sem naredil s pisanjem seminarja, kar je bil v francoščini kar izziv.

Kar malo težko je takole obujati še sveže spomine, ko se je treba še truditi ne pogrešati preveč zelo lepih mesecev …

Lp, Rok