Eko – še zadnje besede iz naše strani. Kljub temu, da sem že kar precej časa doma (izgleda še več kot je v resnici), je ta izmenjava pustila preveč vtisov, da bi lahko vse pozabila in šla normalno naprej … Slovo je bilo preveč težko in malce čudno je, ker že dva tedna čutim hudo domotožje. :/ Ampak vse to je Anja že povedala, bom pa dodala nekaj slikic. 🙂
Vse izpite smo u
spešno zaključile, se potem poslovile še od tistih nekaj Erasmusovcev, ki so še ostali in naših prijateljev iz Turčije ter po dvodnevnem pakiranju (v 4-ih mesecih se nabere ogromno krame – jaz sem mogla kupiti dodaten kovček) odšle proti Sloveniji. To, da smo šle z avtobusom je bila super ideja – v 30-ih urah imaš dovolj časa, da se navadiš na misel, da je konec in da začneš počasi pogrešat domače. 😉
Vsem tistim, ki ne vejo točno, kam bi šli na izmenjavo res svetujem Uludag University. Vsi profesorji na naši fakulteti so bili res prijazni in glede na to, da je njihova smer bolj inženirska, se lahko naučiš marsikaj novega. Ampak to je le majhen delček tega, kar sva tam doživeli. Tisto, kar je name pustilo največji vtis, so bili ljudje in spoznavanje turške kulture. Turčija predstavlja mešanico starega in novega in tako, kot smo se mi učile njihovih navad, so se naši turški prijatelji naših. To je še posebej zanimivo za nas, punce, ker so razlike med spoli v Turčiji še vedno velike. Težko je razložiti kakšne – to moraš občutiti na svoji koži, da lahko razumeš, kako smo različne. Ampak nič bat, vsi so pazili na nas. Ponoči nas naši prijatelji niso nikoli pustili same domov – vedno je vsaj en fant šel z nami in nas pospremil vse do vrat naše hiše.
Ampak ne misliti, da so pravila za ženske tako striktna. V bistvu so veliko, veliko manj striktna, kot smo mislile na začetku. Še posebej pa ne veljajo za tujce. Že to, od kod (verjetno) izhaja njihova beseda za tujca – yabanci – pove ogromno (ta beseda verjetno izhaja iz besede yabani, ki pomeni divji). Če narediš kakšno napako ti nobeden ne očita, ampak le poznavalsko rečejo “Yabanci” is se nasmehnejo nad tvojo nevednostjo – vejo, da si tujec in da ne moreš poznati njihove kulture tako, kot jo poznajo oni. 🙂
Ampak kaj, ko so vsi v Turčiji tako gostoljubni, da se po 4ih mesecih sploh ne počutiš kot tujec. Še posebej takrat ne, ko greš na bazar in lahko po turško naročiš kar hočeš in barantaš za ceno. Toda 4 meseci so bili odločno premalo, da bi Turčijo lahko popolnoma spoznali (nujno morate it za več!!!). Bili pa so dovolj, da smo jo tako vzljubile, da se želimo vrniti – VSAKO LETO. 🙂
