še nekaj začetkov, ki sem jih pisala tam…
¡Hola mis amigos! la bienvenida en Gran Canaria
Prva objava ne bo kaj prida dosti, ker še nimam svojih slik (ker pravijo, da blog brez slik, ni blog).
Potovanje do pomladnih otokov je bila kar precej naporna. Ne samo fizično, temveč tudi psihično. Poslavljanje od doma in staršev pa še posebej.
Iz Ljubljane smo z prevoznikom GoOpti štartali ob 4.30. Dobro uro kasneje smo pobrali Kim, ki nas je čakala na Fernetičih. Najine skupne dogodivščine so se začele.
Do letališča Milano (Bergamo) smo prispeli ob 10.40.
Ko sva prestopili vhod letališča, še vedno nisem dojemala, da sedaj pa res grem in da me ne bo do poletja nazaj.
Prva stvar, ki naju je doletela je bila, da je imel najin let zamudo (25min). Nič za to, je bilo še več časa za pakiranje prenosnega računalnika nazaj v torbo 🙂
Vzleteli smo ob 12.55 in let je trajal kar do 17.05. Šele med letom sem začela premišljevati kako bom tam brez vseh domačih…misli so mi preskakovale oblake pod nami. Najbolj od vsega pa me je skrbelo kaj bo z mojo španščino. Na srečo me je pomirilo dejstvo, da nisem povsem sama in da imam izkušnje s potovanji in da Kim obvlada špansko. Hura!
Prileteli sva v 22°C, na otok oblegan iz vseh strani sveta, na otok priljubljen surfarjem in zaljubljenim upokojencem.
Upala sem, da naju bo na letališču pričakala lastnica stanovanja, saj nama je ponudila prevoz takoj, ko sva ji nakazali depozit. A ni je bilo od nikoder. Od vse utrujenosti sva se odločili za taxi in za 35€ naju je v 25 minutah pripeljal do najinega stanovanja. Pred zanimivimi lesenimi vrati nas je pričakala mati od lastnice ter naju je vsa prijazna pospremila do 3 nadstropja.
Pričakala sta naju dva cimra (nemec: Pascal in italijan: Andrea), tretji (italijan: Mirko) pa je najverjetneje spal :).
Hitro sva se razpakirali in odšli z trebuhom za kruhom. Bil je izziv najti odprto trgovino/restavracijo, ker je bila nedelja.
Ko sva končno našli restavracijo sva si privoščili prvo večerjo (pečen piščanec z zelenjavo). Vas zanima cena? Okoli okoli 5€, skupaj z 1,5L vode.
Nato sva hitro odpeketali proti domu. Od utrujenosti sem padla v posteljo z mislimi na to, da sedaj sem pa res tukaj in vse bo OK. Malce sem bila še v šoku ampak sem se potolažila, da bo jutri boljši dan, ker bova šle na faks in dobili urnike, šle v trgovino…
