Turkiye Cumhuriyeti

Tukaj bova pa probale na kratko napisat kakšno anekdotico ali prigodo, ki je mogoče tja nisva.

Najprej o Turkih. Najine prve misli, ko sva prišli na Letališče Atatürka ob treh zjutraj, so bile predvsem o varnosti. Črni, bradati moški so naju malce strašili, tako da sva z vnemo objemali svojo prtljago, da se ji ne bi kaj pripetilo. Po štirih mesecih v Turčiji naju je strah, da bodo iste misli priplavale ob pogledu na Slovence 😛 Kakorkoli, Turki so daleč od tega, da so nevarni. Saj se najdejo kakšne budale, ampak kje jih pa ni. Najprej opaziš predvsem bližino ljudi… in potem, ko že misliš da smo mi čisto distancirani v primerjavi s Turki. Verjeno bi se Slovencem zdelo ‘rahlo čudno’ če bi dva fanta na avtobusu sedela objeta ali pa če bi se poljubljala na lička, grabila za noge ali kaj podobnega. Punce so precej drugačne od fantov. Prvo kot prvo, je tukaj več punc punc, za fante tega ne bi mogla rečt (op. rozna srajca). Ne vidiš mlade punce, ki ne bi bila namazana. Tako, da smo vse Erasmusovke postale bolj punce 🙂 V splošnem pa so vsi zgovorni in v trgovini niti ne dojamejo (oz. nočejo dojet), da ne govoriš turško. Ena izmed strategij je, da že ob vstopu v trgovino na glas začneš govorit po slovensko in potem se te izogibajo. Zdej ko znava že malo turško ni več problem, ker jim v najhujšem primeru rečeva da pač ne razumeva. Je pa fino včasih tud kaj po turško pošprehat 🙂 So pa turki precej bolj nacionalisti, kot smo Slovenci. O tem govori tud to, da so zaradi enega žaljivega posnetka o Atatürku, v Turčiji onemogočili dostop do youtube-a. In nacinalizem ne velja samo za stari, ampak se kar učinkovito prenaša na mlade. Pač so zelo ponosni na to kar imajo, včasih tudi na to, česar nimajo. Velja pa biti previden, kadar s Turkom govoriš o politiki, njihovi zgodovini in Atatürku. O tem ali je to dobro ali ne, prepuščam vaši domišljiji.

Takole, da si boste še malo predstavljali, kako je živet v Turčiji. Medve sva se zelo hitro aklimatizirale (če odštejemo neznosno vročino :)). Na začetku je čudno, ker ne razumeš niti ene besede, kar je še posebej problem v Turčiji, ker je res veliko ljudi, ki kar na cesti hoče govorit s teboj. Življenje je za Slovenca precej cenejše, še posebej hrana, tako da se je težko boriti proti kilogramčkom. Ne razumeva sicer, kako to uspeva mladim turškim dekletom, ki so v veliki večini zeloooo suha. Pri nama o podhranjenosti ni ne duha  ne sluha 🙂 Ravno sva se navadile kupovati na sobotni tržnici v naši vasi, pa že počasi odhajava… to bova pogrešali, ker takega vzdušja na slovenski tržnici ne moreš najti. In tudi njihove trgovinice, kjer lahko najdeš vso šaro – od slušalk, do krožnikov, pokrovke za WC, zvezkov, cevi, vijakov… Se sliši kot naši šoping centri, ampak si morate to predstavljati v čisto majčkenem prostoru, dodati kup prahu, potem bo pa že zgledalo malo drugače 🙂 Pogrešali bova še hojo po cesti, namesto po pločniku…

Toliko za zdaj 🙂