D-day
16:00
Telefonski pogovor (Lokacija Škofja Loka, Cerkno)
Damir: Hej Gape! Zdej sm se ravno prebudil, še centrirne obročke zamenjam pa pridem.
Gape: Ni panike, kadar boš!
19:00
Telefonski pogovor (Lokacija Škofja Loka, Cerkno)
Damir: Hej Gape! Sem v Zmincu na poti proti tebi, sam mi avto jebeno trese, grem nazaj domov in bom dal na avto stare centrirne obročke.
Gape: Ni panike, kadar boš!
20:00
Telefonski pogovor (Lokacija Škofja Loka, Cerkno)
Damir: Hej Gape! Sem v jebenem Sovodnju, tu je še sneg! Bom kmalu v Cerknem.
Gape: Ni panike, kadar boš!
D-day -2
Damir pred garažo v -15 stopinj šravfa nov hladilnik na avto.
D-day -1
Damir pred garažo v -15 stopinj šravfa nove zavorne ploščice. Zapade nov sneg. Na avtu so itak letne gume.
D-day
21:00
Damir prispe v Cerkno. Avto napolneva z mojo kramo, ki nato zgleda nekako takole. Odhod. Mama z mešanimi občutki maha v slovo.
21:45
Nekje pred Novo Gorico avto spusti čuden zvok. Hmmm! Le kaj bi to lahko bilo? Ustaviva na robu, stopiva iz avta, preveriva ali je kaj vidnega. Nič! Vendar avto ob večji luknji v asfaltu spušča čudne zvoke. Ok star amortizer jebiga, dokler pušča zvoke samo vsake toliko časa, ni panike!
21:10
Nova Gorica. Bencinska črpalka. Napolniva gorivo in prižgeva Katjo. Tako sva namreč poimenovala najino sopotnico, ki sliši na ime GPS naprava. Ampak naj bo ženska družba vedno paše, naj bo Katja.
Odhod proti Italiji, GPS deluje, vendar se nadobudna fantiča odločita, da bi raje ostala izven avtocest. Napaka? Da? Ne? Ne vem! Ko se voziva skozi rec čudna predmestja, niti ne vem katerih mest, so ulice polne prodajalk ljubezni. Ki so vsaj v tem primeru občutno premlade ali kakor bi o tej situaciji rekil Damirjev fotr: “Ovo ti je Evropa sine!”
Voziva se naprej po neznanih predelih Italije, ko se nenadoma na Katji pojavi črna lisa. Kaj je to? Kvadratna lisa sredi ekrana, ki se ustrajno približuje. Zvonik? Cerkev? Lisa je skoraj večja od celotnega mesta. Vidiva uro na stolpu. Ogromen stolp. In grad, kot ga do tega trenutka s tako velikim obzidjem še nisem videl. Kot največja turista jasno zapeljeva čez vse pločnike, spregledava vse znake in narediva to fotko. Ja ne vidi se, bila je noč. Vendar je to mogoče 1% videnega. p.s. nisva se zapomnila imena kraja iz samega začudenja, kaj hudiča je to.
Tudi največja korenjaka morata kdaj pa kdaj prespati. Zagledava luč na koncu tunela oz. park plac prek nekim trgovskim centrom. To bo ok za čez noč. Parkirava, vzameva spalke in zaspiva v avtu.
D-day +1
Tako zgledava zjutraj, ko se zbudiva ob prijetnih 5 stopinjah plusa ob 7h zjutraj.
Odrineva na pot po severni Italiji. Sva nekje na poti proti Genovi. Prečkava prelaz, za katerega ne veva niti imena in upava, da zaradi letnih gum na avtu ni snega. Po ne vem katerem naključju srečno prideva do Genove, s Katjo se kar dobro razumemo, kljub temu, da bi ona rada v krožiščih zavila levo. Najbolj fascinantna v Genovi pa je bila podmornica, ki si jo je bilo treba ogledati. Parkirala sva v peš cono seveda. Turista! Ponovno. Tako, bolj po italjansko. Prečkava francosko mejo in nekje zaspiva.
D-day +2
Po spet prijetnem jutru z okoli +5 stopinj se hitro prebudiva, zaženeva avtomobil in odideva po širni Franciji. Nisva bila spretna v iskanju hitrih cest, zato se voziva malo po avtocestah, malo pa po glavnih cestah skozi mesta. Želela sva videti Nico. In jo tudi videla in doživela v za prečkanju najbolj neprijetnem trenutku. V mestu je namreč festival, glavne ulice zaprte. Nadaljujeva pot in zdi se mi, da nekje v bližini Monpelliera prespiva.
D-day +3
Hladen tuš na prijetnem francoskem podeželju. Prebudiva se v avtu nekje pred cerkvijo, ki je sredi noči izgledala edino pravo zatočišče s primerno osvetlitvijo, z nekaj stopinjami v pozitivno stran. Izraz na obrazu pove vse! =) Ampak nikoli ni tako slabo, da ne bi mogla fotkati avtomobila v prijetni jutranji svetlobi sredi polja in zažganih avtomobilskih gum.
Vsak dan se voziva nekje med 10 in 12 ur. Tokrat nama uspe in prečkava mejo s Španijo.
D-day +4
Španija! Ta za nas ogromna dežela. Odločila sva se, da prečkava Barcelono, se malce ustaviva ter nato nadaljujeva pot proti Valenciji. Misija uspela! Nekaj fotk z Barcelone.
D-day +5
Kot vedno se zbudiva na sedežu v avtu, oba točna, kot švicarska ura okrog 6:45. Zaradi mraza! Voziva se cel dan in uživava v prelepem razgledu in neskončnimi pokrajinami. Zaskrbi naju samo, ko sredi puščave zagledava kamion za potresanje soli in pluženje.
Zvečer prečkava mejo s Portugalsko. Ker sva rahlo sita vožnje greva na avtocesto. Aja mimogrede imajo satelitsko cestninjenje in do sedaj nama še nobeden ni razložil oz. ni znal razložiti, kako naj poravnava cestnino. Sredi noči prispeva v Caldas da Rainha. Poiščeva študentski dom. Tam naju že čakajo in nama povedo da naju Rusa, pričakujejo že cel dan.
