Zakaj tak naslov? Ja ker mam ipad 24/7 pri sebi in sem valjda ze probala updejtat blog, neuspeno.
Ste slisali kaj se dogaja po svetu? Veter rusi hise, ljudje umirajo, neki tsunamiji strašijo po Filipinih in god knows še kaj vse, no pri nas v Falmouthu ni nobenih znakov smrtne nevarnosti. Sicer se še vedno sprasujem zakaj po novicah ne povejo tudi kake pozitivne, ampak najbrž se ljudje sprijaznijo in nehajo spraševati in potem tako ostane.
Tole vam pišem z računalnice z vsaj 50 računalniki (in miljoni študenov, tko da za mal zvočnega dodatka – pk pk pk, vsi okol mene tipkajo) iz ene izmed ustanov na Tremough kampusu, čist neobvezno. V bisvu sem nameravala v fitness po tem ko sprintam papirje, ampak očino ne bo dosti s tega. Že itak sem se spaševala kolko enegije mi je sploh ostalo od celega vikenda gledanja filmov na Cornwallskem filmskem festivalu, ampak ta blog mi je očitno preprečil vse dobre namere. No, vsaj doma ne sedim in zrem čokolade (Cornwall je znan po neverjetni smetani, ki naredi sladice se slajše).
Ker mi zdej v tem renutku ne pade čist nič pametnega na pamet, sploh pa se mi zdi da sem v zgonjih odstavkih napisala bistveno več informacij kot lahko sprva sploh zgleda, bom rajš dodala par fotk pretelega meseca.
Vse pravopisne napake in slengovske besede so pa seveda tu zato, da bralec vse doživi bolj globoko. Seveda.
V Falmouthu in Penrynu je trenuno okoli 4000 šudentov. Js si delim hišo s petimi drugimi, ful raznolika družba. Dva sva Slovenca, Poljak, Američan, Krigistanc in Nigerka. Zadnjič me je prosila, da ji nardim eno portretno foko.
Zainab
