Skip to content


Um favaios, por favor!

Maj in junij sta se izkazala za veliko bolj hektična meseca v primerjavi z ostalimi, predvsem v obsegu dela. K sreči sem imela le en izpit, ostale obveznosti pa sem opravljala s seminarskimi nalogami in domačim delom. In seveda, ostal je še najpomembnejši del, ki je bil eden izmed glavnih razlogov, da sem izbrala Vila Real, to je moje diplomsko delo. Diplomo sem delala v laboratorijih CITAB na UTAD, pod mentorstvom dveh profesoric, kjer smo izvajali ekotoksikološke študije na sladkovodnih ribah, značilnih za Douro regijo. Čeprava sem pogrešala malo boljšo organiziranost dela, se je delo tu vseeno izkazalo za dragoceno izkušnjo. Problematični so bili predvsem regaenti, ker smo jih čakali dva meseca in nato sem imela le dva tedna časa, da do konca spišem diplomo in jo oddam v pregled mentorici na Portugalskem.

Diplomo sem morala oddati v pregled tričlanski komisiji na UTAD, zagovora pa nisem imela, ta me bo čakal v Novi Gorici. Na oceno sicer še čakam, saj sem jo oddala v tajništuv 28. junija, ne glede na to pa je krasen občutek, ko imaš v roki “knjigo”, ki je sad tvojega večmesečnega dela :).

Po oddani diplomi sem se počutila vsaj 10 kg lažja, k temu pa je pripomogel tudi kozarec favaiosa in moja najljubša portugalska sladica “Pasteis de Nata” :).

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , .


Greeeeemoooo …

Zadnjih nekaj dni je namenjenih predvsem besnem metanju reči v kovčke, birokraciji in poslavljanju. Izpiti so končani, ocene vpisane in včeraj je bil na sporedu končni pogovor z izjemno prijaznimi ljudmi, ki na Ca’Focariju skrbijo za Erasmus. Vse skupaj pa spremlja analiza vsega dogajanja v Benetah.

Torej … Slabih reči pravzaprav ni. Dobrih ogromno. Ker sem se za izmenjavo odločila iz povsem akademskih razlogov (dejansko se zdi, da obstajata dva pola ljudi, ki se odločijo za izmenjavo – tisti, ki hočejo ‘big ol’ party time nekje drgje’, in tisti, ki želijo delati v drugem okolju … in, ja, zdravorazumsko, ona vmesna skupina, ki hoče vsega po malem, kar je pa najbolj prav), lahko ta trenutek sklenem, da je bila odločitev prava. Delo z novimi strokovnjaki iz področja, za katerega se pač odločite, nova področja, novi sošolci, nove ideje …  Vse skupaj deluje kot gojišče, na katerem lahko dosežete ogromno. In se imate fajn, medtem ko to delate.

Je pa res, da je, kljub vsem pozitivom, res čas za odhod. S poletjem pride v Benetke vročina in trume turistov. In mesto je mrzlično. In kovčki napolnjeni.

Lep pozdrav iz Benetk.

P.

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , .


Misija nemogoče…

ali… Kako ujeti SRNO?

Lovili smo srne. Ne, to ni šala. 🙂 Lovili smo jih za raziskave biološkega oddelka, ti naj bi jim namestili sledilno napravo in tako vohunili za njimi. Žal, kljub entuziazmu in optimizmu nismo ujeli nobene :(.
Lovljenje srne tu izgleda nekako takole:
Štart ob 14.00 izpred veterinarske ambulante na kampusu (dejanski odhod 14.30, +/- 5minut). Strpali so nas po avtomobilih in odpeljali v gozd. Nobeden ni ravno dobro vedel kam gremo, zato sem se, priznam, rahlo zbala, da pa ja slučajno ne gremo za organe. Na koncu se je vse izteklo meni v prid in prispeli smo na zbirno točko, kjer smo, so, fantje pripravili bojni načrt, kako se spravit nad ubogo žival. Mreže so bile ob našem prihodu že pripravljene, mi smo se samo postavili na bojne pozicije. Meni je, kot vsem ostalim študentom z ničnimi lovskimi izkušnjami, pripadla pozicija ustrahovanja, plašenja živali poti mreži. Še danes mi ni ravno jasno zakaj je bila ta funkcija dobra in milo rečeno, ne vem kako so si ostali predstavljali da bodo ujeli žival v mrežo, ki je bila na dolgo in šioko razpeta po gozdu.

 

Bojni plani.

 

Popravljanje mrež.

 

Mreža.
Naša četica koraka, strumno in potiho, drug za drugim v ravni vrsti zdaj gremo na delo…Biologom bomo pomagali srnico uloviti …

 

Nismo uporablili nobene puše z uspavalom ali kaj podobnega, tako, da bi lahko rekla, da smo lovili srne “na roke”. Seveda so nam pomagali kvlificirani lovci in njihovi ubogi psi, ki so izgledali zares zanemarjeni. In ko se vrnem, se morda pridružim domačim lovskim vrstam :P.
Moja funkcija se je na začetku slišala izredno zanimivo, vendar se je izkazala za precej dolgočasno, zato sem se precej osredotočila na moj fotoaparat. Morda sem zato naslednji dan zamudila, kako je seksi divja svinja premamila pse. Pa nič zato.
Ugtovila sem, da je tu gozd pretežno hrastov, tu pa tam pa ga popestri kakšen bor. Edina podobnost z našim gozdom, ki ga mimogede že kar ornk pogrešam, in sem jo uspela najti je ta, da sta oba kar precej podobno zaraščena :P. In naš zmaga v vseh pogledih.

 

Na bojni poziciji, v bojni opremi :P.

 

Razgled z moje bojne pozicije. Ne vem po kakšni logiki naj bi vidla srno, če bi se slučajno prikazala, ker sem paktično stala pod hribom v jarku.
Odhod na lov.
Pospravljanje mrež.

 

Psi, shirani in zanemarjeni, ki so se po gozdu podili za srnami in opravljali glavno delo.

 

Zadnji dan se je končal bolj klavrno, za nas, ker nismo ujeli nič in za enega od psov, ki je v upanju na svetlejšo pihodnost utekel in končal pod kolesi po avtocesti drvečega vozila :(. Sicer pa srne so baje bile, samo bolj pametne od nas ;).

 

Posted in Outgoing students.

Tagged with .


Vrtovi vasice Real

Za obisk Real-a me je prepričala, poleg seveda govoric o dobri hrani, vinu in občanih, gola radovednost, kako izgleda portugalsko podeželje. Kot nalašč v tej mali vasici, sredi evkaliptusovega gozda in vinorodnih poljan živi M., ki me je povabila, da vikend preživim v družbi Rodrigues. Claro nisem mogla reči ne.
Castelo de Paiva večja vas, niti ne preveč turistično oblegana, a kljub temu vredna obiska. Najbrž poznana bolj po katastrofi, ki se je zgodila marca 2001, ko je del mosta Hintze Ribero zgrmel v Entre-os-Rios in pod seboj pokopal nekaj manj kot 60 nedolžnih življenj. Kot se po taki tragediji spodobi, danes na istem mestu stojita 2 nova mostova in memorial vsem žrtvam nesreče.
V Castelo de Paiva se združita reki Douro in Paiva, Entre-os-Rios, vmes pa se štuli Ilha dos Amores (otok zaljubljenih), kamor se podajajo samo “ta hrabri”. 😉 Iz Castela pa naprej proti Realu, kjer se podeželje začne, kjer življenje steče počasneje.
Z Rodriguesi smo obiskali tržnico, ki jo priredijo vsako zadnjo nedeljo v mesecu in je bila ta čas center dogajanja v teh koncih. Zame je bila to posebna izkušnja. Sprehajanje med štanti, kokošmi in zajci. Seveda mi misli, kako bi pri nas to na inšpektoratu služili niso dale miru, tu pa so se mi le smejali, ko sem povprašala, kako je pa kaj z inšpekcijo. Tržnica da se reče.
Ne samo tržnico, obiskali smo tudi bližnjo njivo. Pa se govori, da je Slovenija zelena, ha, nismo edini. Tistih pet tednov dežja je kar precej spremenilo pokrajino, ki se je razbohotila v vseh svojih razsežnostih. Gozd in vinogradi vsepovsod. Lagala bi, če ne bi priznala, da me je vse skupaj, z izjemo evkaliptusovega gozda, rahlo spominjalo na našo Štajersko deželo. Nekaj pajkov, stenic, pikapolonic (joaninha), niti ne kaj preveč drugačne od naših, samo portugalsko se sporazumevajo med sabo :P.

Posted in Outgoing students.

Tagged with .


Home

“Paradise was always over there, a day’s sail away. But it’s a funny thing, escapism. You can go far and wide and you can keep moving on and on through places and years, but you never escape your own life. I, finally, knew where my life belonged. Home.”
― J. Maarten TroostGetting Stoned with Savages: A Trip Through the Islands of Fiji and Vanuatu

Posted in Outgoing students.

Tagged with .