V Perpignanu sem doživela neponovljivo izkušnjo multikulturnosti, kjer so bili ljudje, kot mladi in študentje bistveno bolj odprti kot so kasneje v kakšnih drugih multikulturnih okoljih. Vesela sem, da sem šla tja in spoznala vse te bistveno različne ljudi, ker če sedaj gledam, smo si Evropejci v osnovi zelo podobni.

Tudi sicer je bilo zanimivo spoznati svet z druge luči, ko sem interagirala z ljudmi s katerimi običajno ne, ker se vzajemno izogibamo zaradi raznih predsodkov. Mislim, da bom nadaljevala s tem obnašanjem. Kaj dela modrec pred razsvetljenjem? Seka drva in živi mirno življenje. Kaj dela modrec po razsvetljenju? Seka drva in živi mirno življenje. (Kitajska modrost).

Ti meseci so bili torej polni novih spoznanj o sebi in drugih. V grobem lahko potegnem črto in rečem (izpolnjeno je), khem, in bilo je dobro, kaj bo pa potrebno še prebaviti. Okvirno sem tudi zaključila, da bistveno raje živim v Sloveniji.

Moj cilj postati poliglot se je izkazal za težjega, kot sem pričakovala. Seveda po petih mesecih govorjenja skorajda izključno francoščine, trdim, da znam govoriti francoščino. Ampak v veliki meri sem govorila predvsem z ostalimi Erasmusi ali tujci, kar je ohranjalo naš nivo jezika na neki znosni ravni, medtem ko so Francozi pogosto še vedno – Francozi. Pravzaprav, podobno kot so bili Angleži še vedno Angleži tudi po več kot 10 letih učenja angleščine, verjetno se bom morala še kdaj spraviti v Francijo. Glede na to kako sem govorila ob prihodu ali pa sedaj, ho, dragi moji, to je skorajda neskončen napredek. Resda je vsak začetek težak, slovnico sem še dokaj ohranila v glavi, besed pa kar ni bilo, skratka, komaj da sem zmogla kak stavek povedati. Zdaj mi pa kar gre.

Študiram znanosti o okolju. To je interdisciplinaren študij in, mogoče se nekoliko izgovarjam, nas navadi delati z mehko logiko ter »sivimi škatlami«, drugače rečeno, naš cilj ni poznavanje podrobnosti. Na univerzi v Perpignanu ni študija okolja, ampak obstaja kot najbližji približek temu »Biologija, ekologija«. Biologija je veja naravoslovne – čiste – znanosti, ekologija, ca va, ca marche. Problem, ki se mi je pojavil, je bil deloma tudi posledica majhnosti tamkajšnje univerze, na letnik je 20-30 študentov. En predvideni predmet se ni opravljal, ker ni bilo dovolj študentov. Nekaj ekoloških predmetov je bilo preveč podobnih že opravljenim, tako da sem v končni fazi morala izbrati tudi kakšnega biološkega. Tudi sedaj ne vem, kaj drugega bi sicer izbrala, ker bi bilo potrebno vzeti stvari iz drugih fakultet ali vsaj smeri in bi se pojavil najmanj problem prekrivanja urnikov. Glede na to, da je bil moj glavni cilj jezik, o izbranih predmetih niti nisem pretirano preudarjala, ker običajno pač ni potrebe po tem. Tako se je npr. predmet Regulatorji rastlinske rasti, izkazal za močno biokemično obarvanega in iz samih predavanj nisem dobila direktnih koristnih informacij za recimo kakšno kariero v (ekološkem) kmetijstvu, še manj ni bilo nikakršnih povezav z npr. motenjem signalnih poti obravnavanih hormonov s strani onesnaževalcev.
Bil je en zelo relevanten predmet, Geomatika, kjer se je večino časa učilo uporabljati programe za obdelavo geografskih podatkov. Pri tem spet ne morem čez detajl, da ni eden teh treh programov (MapInfoProfessional, Bilko, Surfer) dostopen zastonj, kar je bistveno otežilo študij. Ampak ta predmet sem brez problemov naredila, tako da lahko grem naprej.
Ekologija morja se, mislim da, pretežno ujema s slovensko verzijo. Na vajah smo sicer risali in secirali ribe, torej ne kot moji kolegi, kontemplacij o prehrambenem spletu, vendar je po svoje še bolj vznemirljivo razmišljati o razlikah med ribama, ki plava pri dnu ali v odprti vodi. Pri tem predmetu se je prav tako močno poznalo, da so profesorji predvsem biologi. Kolikor mi je znano, so bili vsi profesorji raziskovalci, kar se je (pozitivno) občutilo pri predavanjih.
Genomiki sem sprva silno pozorno prisostvovala, vendar sem se kasneje izgubila in do sedaj še nisem ugotovila, kje mi je zmanjkalo. Mislim pa, da je bil to sicer eden bolj zahtevnih izpitov, kjer je profesor postavljal bolj kompleksna vprašanja in naloge pri izpitu. Izpit torej, ki bi mi bil v izziv in užitek v mirnem času, kjer me ne bi nič priganjalo, da ga moram dejansko naresti. V bistvu pa, resnična zgodba, zakaj nisem opravila tega izpita je, da sem, ko sem se vračala za drugi rok iz Slovenije v Perpignan, zamudila vlak iz Milana, kar mi je podaljšalo potovanje za cel dan. Življenje takrat je bilo znenada polno novih izkušenj.
Poleg tega sem izbrala tudi tečaj francoščine za Erasmusovce.
Na kratko rečeno, obveznosti nisem opravila, niti polovice. Najbrž. Razlog za to, poleg zamude vlaka, je, da je študij v tujem jeziku bistveno težji kot sem pričakovala. V angleščini nisem nikoli opazila tega v taki meri, ker jo berem – več kot slovenščino, žal, za francoščino sem pa preprosto precenila svoje sposobnosti dojemanja ter predvsem memoriziranja. Jezik, po štirih mesecih govorjenja, ni bil problem pri samih izpitih in, če bi se še enkrat lotila stvari, bi študirala v angleščini ter se naučila tistih nekaj besed, ki so različne. Mogoče, da je delen razlog v pomanjkljivem predznanju oz. splošni naravnanosti razmišljanja v smeri pragmatičnosti in realnih okoljskih problemov namesto v smeri čiste znanosti, kar je povzročilo dodaten filter pri mojem študiju. Sedaj se mi že začenja dozdevati, da bi mi tudi ta znanja lahko koristila, in da pravzaprav vse prav pride prej ali slej, če je le prisotno. In pravzaprav znanja se je vseeno precej nabralo, tako da ostane le banalen problem neopravljenih izpitov, kar bo v kratkem času pozabljeno, znanje se bo pa integriralo v moj miselni sistem. Ergo, konec dober vse dobro.