Sicer moram pohvaliti univerzo, ker imajo dobro urejen kampus, kjer so vse stvari na enem mestu, ter znotraj kampusa obsežno univerzitetno mesto, kjer je večina Erasmusovcev dobila sobo. Vsak svojo. S hladilnikom in umivalnikom, tuši ter stranišča so bili skupni na nadstropje. Dlakocepsko lahko omenim še, da je omet odpadal, da je ob mojem prihodu pred vhodom pisalo, da se ta lahko zruši, in podobne malenkosti, vendar se mi je vse skupaj za 185€ na mesec – v razviti Evropi – v Franciji – zdel luksuz.

Če smo že pri cenah. Prav poleg kampusa je stal najcenejši francoski hipermarket z živili, kjer so bile cene – po mojem občutku – primerljive slovenskim ali nižje. Kilogram avokada = 0,8€, glava solate=0,5€, 300dkg superpolnozrnatega kruha=1,15€. Pol litra piva=0,4l-0,8€. Češnje, marelice, kg=3€. Mleko, liter=0,80€. Jabolka so bila pa res dražja, tiste boljše kvalitete po 2€, sicer pa tudi po 2kg za 2€. Mi je bilo v razmislek, ko smo vendar v Sloveniji samozadostni skoraj samo v jabolkih in da se to precej vidi v cenah. Resda mi je po drugi strani vzelo dih, ko sem tiste enkrat stopila v Carrefour in sem uzrla cene tam nekje v nedojemljivih višavah. Ne vem več, kaj sem tam sploh gledala, ker v splošnem zelenjava iz biološke pridelave, če jo vzamemo kot prehrambeni ideal ni bila pretirano draga. Skratka, pozna se, da je regija kmetijsko dobro razvita, polno je bilo sadovnjakov ter vinogradov, kar je še en izmed glavnih elementov te krajine.

Da zaključim s cenami, me je dobesedno vse skupaj (vključno s prevozom iz Slovenije in nazaj) v povprečju prišlo 500€ na mesec, gledano brez sobe ter prevoza približno 200€.

Še ena odlična stvar pri tej univerzi je obilo rekreativnih dejavnosti. Plavanje, skupinski športi, lokostrelstvo, salsa, tango, flamenko, tenis, pohodništvo, plezanje etc. Nekateri športi resda za doplačati, večina pa prosto dostopnih za ceno letne članarine 6€. Takih dejavnosti sem imela skoraj toliko ur, kot predavanj pa še mi je žal, da jih nisem še bolj izkoristila. Možni so bili tudi tečaji jezikov, vendar preko programov na računalnikih.

Univerza v Perpignanu je dokaj majhna, vendar je od njenih manj kot 10 tisoč študentov, okoli 3000 študentov iz tujine. Pri tem velik delež predstavljajo narodnosti bivših francoskih kolonij, predvsem iz Afrike, države Magreb, torej Arabci, ter Mavritanija, Senegal itd. torej črnci, prav tako pa je – kot vedno – prisotnih veliko Kitajcev ter Korejcev. Pozabiti ne smem omeniti tudi južnoameričanov, predvsem Kolumbijcev. Družba je tam vsekakor silno slikovita in daleč presega običajno, že sicer bogato pestrost Erasmus študentov.
Nekaj »statističnih« podatkov o slednjih; veliko je bilo Čehov ter Nemcev, precej Angležev, nekaj Dancev ter Poljakov, en Slovenec (moi! ;), vsega skupaj okoli 30. Od tega velika večina ženske. Od tega je velika večina študirala francoščino, nekaj jih je bilo na ekonomiji ali drugih podobnih vedah. Pravzaprav je bila ena, ki je podobno kot jaz po 4 letih francoščine na srednji šoli prišla v Perpignan študirati nekaj irelevantnega, umetnostno zgodovino. Jaz sem bila edina na znanstveni smeri.
Nasploh je bilo razširjeno mnenje, da je administracija tam precej počasna, vendar sem po drugi strani, v kolikor sem imela opravka z njo, lahko mirno počakala, da se stvari uredijo, brez običajne nervoze, ko kdo zamuja, ker je šlo vse v sproščenem tempu pravzaprav povsem zanesljivo naprej. Morda je res edini razlog, (da se mi zdi,) da me noben uradno ne obvesti o ocenah v primernem času le razlika v kulturah, ker hočemo mi čimprej vse »porihtati«. Kolikor mi je znano, imajo tam počitnice, tako da ni dvakrat za reči, da potrdila o opravljenih obveznostih ne bom prejela do septembra. Kdo bi se sekiral?

Perpignan je majhno mesto na jugu Francije v pokrajini Languedoc-Roussillon okvirno 30 km od mediteranske obale, nedaleč od vznožja Pirenejev ter meje s Španijo. Z nekaj čez 100.000 prebivalci predstavlja francosko prestolnico Katalonije. Znano je po umetniku Salvadorju Daliju, ki ga je označil za center sveta, tradicionalni Sanchevi procesiji na sveti petek ter nasploh živahni kulturni mešanici Francozev in Kataloncev. Pomemben del kulturne dediščine predstavlja tudi bogata zapuščina Katarov, ki obsega nešteto gradov in obzidij, ki so zahvaljujoč dobri francoski politiki ravnanja s kulturno dediščino tudi izjemno dobro ohranjeni in dajejo močan pečat celotni regiji.
Podnebje je značilno mediteransko, veliko sonca, malo dežja, za Perpignan značilen pa je tudi zelo pogost in močan veter, kar blaži situacijo. Strog odklon od slovenskega okolja pri tem predstavlja hudo pomanjkanje gozdov v bližini mesta, kamor bi lahko človek odšel spočiti svoje na zelenje navajene oči.
Preprost in resničen razlog, zakaj sem osebno izbrala ta kraj, je, da poleg Pariza ni bilo druge francoske izbire, torej, seveda, že sklenjenega sporazuma, kakšnih preferenc glede predelov Francije pa nisem imela. Če so me o tem spraševali domorodci, sem do takrat že ugotovila, da bi lahko bila razlog moji izbiri kulturna slikovitost, čeprav iskreno povedano, zakaj bi šla ravno tja, prej sploh nisem pomislila.
Moj glavni cilj je bil izpopolniti se v drugem tujem jeziku, torej francoščini, ki sem se jo učila v srednji šoli. Seveda mi je bilo od vsega začetka jasno, kako je s Francozi in tujimi jeziki, kar se izkazalo za zelo resnično, ter da lahko pričakujem vsa predavanja zgolj in samo v francoščini. S takim drznim ciljem sem smelo zakorakala v tuji svet.