Torej, danes sem končno pofotkala še ostali del stanovanja (z izjemo cimrine sobe hehe).
Odkrila sem, da imam na poti do postaje eno super češko pekarnico, pa tudi to da zraven postaje živi moj novi prijatelj Nick, tako da že vidim svoja dva nova obvezna postajališča. Nick mi je celo tako zaupal, da mi je dal svoje ključe od stanovanja in rekel, da lahko pridem kadar želim. V
čeraj je najin maroški večer uspel, in prav prijetno sem bila presenečena nad njim. Dogovorila sva se, da prinesem danes k njemu laptop, da porpavi neko zadevo, ki mi ves čas nagaja in da mi malo uredi mojo spletno stran. Si jo že dalj časa želim updateati. Jutri pa bom k njemu prinesla svoj projektor, saj ima veliko več prostora kot jaz, tako da bomo lahko gledali filme na veliko večji steni.
Dogovorila sva se, da se odpeljeva čez vikend nekam izven prage z avto in imava piknik na kakšnem češkem griču. Končno malo narave!
Spoznala sem še eno čehinjo Marijo, ki je fotografinja in me je že povabila k sebi v temnico, tako da sem zelo vesela, da sem s sabo vzela svoj star analogen fotoaparat! Praga je popolno mesto za analogne fotografije!!
Z Nickom sva se tudi že pogovarjala, da bi nekaj posnela in včeraj sem dobila zanimivo idejo. Ampak jo še ne povem, počakati moram, da zapade sneg. Nick pravi, da bo kmalu snežilo. Jaz pa ne vem od kje je dobil to idejo, saj je zunaj zelo sončno. Je pa res samo 22 stopinj in se poletje zaključuje. Včeraj sva ugotovila z Nickom, da imava oba rada balet in opero, tako da komaj čakam, da jo obiščeva. Čehi so znani po dobri klasični glasbi in baletu, po mestu velikokrat opazim plakate, ki vabijo na koncerte in predstave.
Trenutno pijem kavo in razmišljam, če bi si oblekla nogavice. Malo mi je hladno. Čakam, da bo ura 6, da Nick konča iz službo in grem lahkpo na obisk. Po pragi sem se danes že malo sprehajala, pa mi je vseskupaj malo čudno, če hodim sama in nikogar ne poznam. Bom z raziskovanjem ulic še malo počakala, časa imam na pretek.
Končno lahko malo lenarim, že dolgo nisem imela toliko časa na razpolago. Kar je obenem čudovito in tudi malo strašljivo. Ampak počasi ta občutek izginja, veselim se naslednjih dni, tednov in mesecev.
Še ta opazka: vse na češkem je zelo trdo! Postelja, stoli, kavči … Pogrešam nekaj mehkega! Rada spim na mehki postelji, tole pa je trdo kot oreh. Ampak se bom že navadila, vsak dan je lažje.
In ja, dejansko drži ta izrek, da je nekaj češko – včeraj sva se smejala z Nickom, ker so njemu ravno prebelili stanovanje, pa sva ugotovila da so delavci uporabili najcenejšo barvo na svetu, kot da bi premazali samo z apnencem. Čisto češko res, bova sama prebarvala v naslednjih dneh, ta teden bova določila barve, ne bo ostalo samo pri tipični beli …