Skip to content

Rocket science and stuff

Živjo!

Namen moje izmenjave namreč ni študij ampak praktično usposabljanje, tako da zdaj večino časa preživim v prostorih laboratorija za fotoemisijo tržaškega sinhrotrona ELETTRA.

Za tiste, ki vam smisel življenja ni dihati z najnaprednejšo tehnologijo naj povem, da je sinhrotron vrsta pospeševalnika, ki se primarno uporablja kot vir svetlobe. Tako ja, žarnica z obsegom dobrih 200m in močjo par megavatov ter ogromnim računom za elektriko na koncu meseca. Dobrodošli v svetu visoke znanosti ^^

In kako zgleda delo v tako velikem laboratoriju? Vsakodnevna rutina čiščenja zamazanih strojev in lovljenja podgan po kotih hitro mine… Haha, ok zdaj pa resno.

Foto elektronska spektroskopija je metoda z katero lahko izmerimo energije posameznih obrital elektronov v atomih, ki odletijo iz atomov, ko na njih posvetimo z dovolj močno svetlobo. Ker se te energije za različne snovi razlikujejo lahko določimo kateri elementi sestavljajo opazovane vzorce in kar je trenutno najbolj »in«, preizkušamo nanostrukturirane materiale za namene boljše prihodnosti. Če se vam zdi vse skupaj preveč  zakomplicirano vprašajte svojega profesorja (profesorico) fizike za dodatno razlago:P

Sam delam v skupini italijanskega nacionalnega raziskovalnega združenja (cnr.it), ki jo sestavljata dva italijanska raziskovalca, post-doktorska raziskovalka ruskih korenin in seveda vodja skupine. Presenetljivo je, da vsi govorijo spodobno angleščino, nekaj kar je po stereotipnih predstavah zahodnih sosedov nedojemljivo, ampak res! Sicer je ustanova izrazito mednarodno orientirana zato bi bilo to za pričakovati, kar mene in moje patetično znanje italijanskega jezika res ne preveč moti ^^. Pri določenih eksperimentih sodelujejo tudi zunanji/gostujoči znanstveniki in med samim delom se najde dovolj časa za debate o povsem človeških zadevah, da ne bo kdo mislil, da je edini dovoljen jezik množicamnerazumljivamešanicastrokovnihizrazov.

Delavni ritem ni preveč hud, 5min nastavljaš postopek in potem različna časovna obdobja čakaš (od 30 sekund do ure in pol), da se stvar zaključi :D. Na veliko žalost ni vedno tako in je kar veliko stvari za postoriti, se naučiti raznih postopkov itd. Na trenutke monotono ampak tako pač je. Vsekakor pa odličen vir izkušenj in naložba v prihodnost kot bi napisali v kakšno reklamo. Veliko lučko si delimo z sosednjo raziskovalno postajo, zato potekajo eksperimenti v tedenskih izmenah, v tednu, ko ne opravljamo raziskav se čas porabi za popravila/nastavitve opreme, priprave za naslednji eksperiment ali pisanje poročil/člankov za opravljeno delo,…  oz. analizo rezultatov za mojo diplomo, ki naj bi bila dokončana pred koncem poletja.

Tako pa zgleda osrednji del raziskovalne opreme, podrobnosti dosegljive na netu če koga zanima… http://www.elettra.trieste.it/elettra-beamlines/vuv.html In resno, sosedi imajo dobesedno vso opremo pobarvano v rozasto… (če niste opazili okna na fotografiji).

Za naslednjič obljubim skupinsko, še fotko cele skupine.

LP, Blaž

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , .

Comments Off on Rocket science and stuff

By Blaž Winkler – July 19, 2012

Velikočne počitnice

Na UTAD so velikonočne počitnice kar 14 dni dolge, in tokrat so bile v prvi polovici meseca aprila, ki je bil na Portugalskem izredno deževen. Ker v tem času nismo imeli nobenih obveznosti, smo se s prijateljicami, ki sem jih spoznala na izmenjavi odločile, da najamemo avto in naredimo “roadtrip” okoli Portugalske. Prva večja ovira je bila kot pričakovano, prevelika količina prtljage. Ker smo od Aveira dalje nadaljevali pot s še petim članom, ki je priletel iz Poljske, je bilo racionalno pakiranje (čeprav ne pretirano uspešno :D) zelo pomembno. Ne glede na to, nam je prtljago uspelo nekako spraviti v majhni prtljažnik avta Renault Clio, kar je pomenilo, da se je pustolovščina lahko začela.

Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom imela priložnost videti tolikšen del Portugalske, bi se verjetno le smejala. Kakorkoli, Portugalska se je izkazala za zelo veliko državo z toliko kraji vrednih obiska, da tudi en mesec ne bi bil dovolj. Glede na to, da je Vila Real v notranjosti, smo hoteli velikonočne praznike preživeti na obali. Želja je bila morje, pesek in sonce, in velikonočni zajtrk na eni izmed številnih plaž. Misija uspela!

Zajtrk smo pojedli na eni izmed prečudovitih plaž v mestecu Lagos v pokrajine Algarve, kjer smo se zadržali skoraj en teden. Celo vreme nam je bilo naklonjeno, saj smo pred tem imeli ves čas oblačno vreme s pršenjem in po tem, ko smo nadaljevali pot od obale proti Lizboni, je zopet začelo deževati.

Celotna pot je bila utrujajoča, ampak vredna vseh ur, ki smo jih preživeli pri načrtovanju celotnega potovanja. 14 dni, 2000 km, ogromno spominov. Vse se zdi kot sanje, ki so se prehitro končale, še dobro, da obstajajo slike, ki so dokaz, da nismo le sanjali, ampak smo vse tudi doživeli.

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , , .

Comments Off on Velikočne počitnice

By Jelena Topić – July 13, 2012

Um favaios, por favor!

Maj in junij sta se izkazala za veliko bolj hektična meseca v primerjavi z ostalimi, predvsem v obsegu dela. K sreči sem imela le en izpit, ostale obveznosti pa sem opravljala s seminarskimi nalogami in domačim delom. In seveda, ostal je še najpomembnejši del, ki je bil eden izmed glavnih razlogov, da sem izbrala Vila Real, to je moje diplomsko delo. Diplomo sem delala v laboratorijih CITAB na UTAD, pod mentorstvom dveh profesoric, kjer smo izvajali ekotoksikološke študije na sladkovodnih ribah, značilnih za Douro regijo. Čeprava sem pogrešala malo boljšo organiziranost dela, se je delo tu vseeno izkazalo za dragoceno izkušnjo. Problematični so bili predvsem regaenti, ker smo jih čakali dva meseca in nato sem imela le dva tedna časa, da do konca spišem diplomo in jo oddam v pregled mentorici na Portugalskem.

Diplomo sem morala oddati v pregled tričlanski komisiji na UTAD, zagovora pa nisem imela, ta me bo čakal v Novi Gorici. Na oceno sicer še čakam, saj sem jo oddala v tajništuv 28. junija, ne glede na to pa je krasen občutek, ko imaš v roki “knjigo”, ki je sad tvojega večmesečnega dela :).

Po oddani diplomi sem se počutila vsaj 10 kg lažja, k temu pa je pripomogel tudi kozarec favaiosa in moja najljubša portugalska sladica “Pasteis de Nata” :).

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , .

Comments Off on Um favaios, por favor!

By Jelena Topić – July 6, 2012

Greeeeemoooo …

Zadnjih nekaj dni je namenjenih predvsem besnem metanju reči v kovčke, birokraciji in poslavljanju. Izpiti so končani, ocene vpisane in včeraj je bil na sporedu končni pogovor z izjemno prijaznimi ljudmi, ki na Ca’Focariju skrbijo za Erasmus. Vse skupaj pa spremlja analiza vsega dogajanja v Benetah.

Torej … Slabih reči pravzaprav ni. Dobrih ogromno. Ker sem se za izmenjavo odločila iz povsem akademskih razlogov (dejansko se zdi, da obstajata dva pola ljudi, ki se odločijo za izmenjavo – tisti, ki hočejo ‘big ol’ party time nekje drgje’, in tisti, ki želijo delati v drugem okolju … in, ja, zdravorazumsko, ona vmesna skupina, ki hoče vsega po malem, kar je pa najbolj prav), lahko ta trenutek sklenem, da je bila odločitev prava. Delo z novimi strokovnjaki iz področja, za katerega se pač odločite, nova področja, novi sošolci, nove ideje …  Vse skupaj deluje kot gojišče, na katerem lahko dosežete ogromno. In se imate fajn, medtem ko to delate.

Je pa res, da je, kljub vsem pozitivom, res čas za odhod. S poletjem pride v Benetke vročina in trume turistov. In mesto je mrzlično. In kovčki napolnjeni.

Lep pozdrav iz Benetk.

P.

Posted in Outgoing students.

Tagged with , , .

Comments Off on Greeeeemoooo …

By Petra Mišmaš – July 5, 2012

Misija nemogoče…

ali… Kako ujeti SRNO?

Lovili smo srne. Ne, to ni šala. 🙂 Lovili smo jih za raziskave biološkega oddelka, ti naj bi jim namestili sledilno napravo in tako vohunili za njimi. Žal, kljub entuziazmu in optimizmu nismo ujeli nobene :(.
Lovljenje srne tu izgleda nekako takole:
Štart ob 14.00 izpred veterinarske ambulante na kampusu (dejanski odhod 14.30, +/- 5minut). Strpali so nas po avtomobilih in odpeljali v gozd. Nobeden ni ravno dobro vedel kam gremo, zato sem se, priznam, rahlo zbala, da pa ja slučajno ne gremo za organe. Na koncu se je vse izteklo meni v prid in prispeli smo na zbirno točko, kjer smo, so, fantje pripravili bojni načrt, kako se spravit nad ubogo žival. Mreže so bile ob našem prihodu že pripravljene, mi smo se samo postavili na bojne pozicije. Meni je, kot vsem ostalim študentom z ničnimi lovskimi izkušnjami, pripadla pozicija ustrahovanja, plašenja živali poti mreži. Še danes mi ni ravno jasno zakaj je bila ta funkcija dobra in milo rečeno, ne vem kako so si ostali predstavljali da bodo ujeli žival v mrežo, ki je bila na dolgo in šioko razpeta po gozdu.

 

Bojni plani.

 

Popravljanje mrež.

 

Mreža.
Naša četica koraka, strumno in potiho, drug za drugim v ravni vrsti zdaj gremo na delo…Biologom bomo pomagali srnico uloviti …

 

Nismo uporablili nobene puše z uspavalom ali kaj podobnega, tako, da bi lahko rekla, da smo lovili srne “na roke”. Seveda so nam pomagali kvlificirani lovci in njihovi ubogi psi, ki so izgledali zares zanemarjeni. In ko se vrnem, se morda pridružim domačim lovskim vrstam :P.
Moja funkcija se je na začetku slišala izredno zanimivo, vendar se je izkazala za precej dolgočasno, zato sem se precej osredotočila na moj fotoaparat. Morda sem zato naslednji dan zamudila, kako je seksi divja svinja premamila pse. Pa nič zato.
Ugtovila sem, da je tu gozd pretežno hrastov, tu pa tam pa ga popestri kakšen bor. Edina podobnost z našim gozdom, ki ga mimogede že kar ornk pogrešam, in sem jo uspela najti je ta, da sta oba kar precej podobno zaraščena :P. In naš zmaga v vseh pogledih.

 

Na bojni poziciji, v bojni opremi :P.

 

Razgled z moje bojne pozicije. Ne vem po kakšni logiki naj bi vidla srno, če bi se slučajno prikazala, ker sem paktično stala pod hribom v jarku.
Odhod na lov.
Pospravljanje mrež.

 

Psi, shirani in zanemarjeni, ki so se po gozdu podili za srnami in opravljali glavno delo.

 

Zadnji dan se je končal bolj klavrno, za nas, ker nismo ujeli nič in za enega od psov, ki je v upanju na svetlejšo pihodnost utekel in končal pod kolesi po avtocesti drvečega vozila :(. Sicer pa srne so baje bile, samo bolj pametne od nas ;).

 

Posted in Outgoing students.

Tagged with .

Comments Off on Misija nemogoče…

By Barbara Rozman – July 2, 2012