Praga je za mano, izmenjava uspela!

“Ahoj, jak se maš?” Zvoki češčine mi še vedno odmevajo v glavi, čeprav danes mineva že drugi mesec odkar sem se vrnila nazaj v Slovenijo. Razlog za mojo „češko izkušnjo“ je bila Erasmus izmenjava v Pragi. Odločila sem se, da bom izkoristila to priložnost in odšla na krajši študij v tujino. Zakaj pa ne, če dobim tudi denarno podporo! Ker študiram videofilm na Visoki šoli za umetnost, sem si zaželela, da bom svoje znanje izpopolnjevala na filmski akademiji FAMU v Pragi, ki je v evropskih filmskih vodah kar precej poznana in je ena boljših v Evropi. Želja se je zdela preprosta, v realnosti pa se je stvar malo zakomplicirala.
Udeležila sem se Erasmus sestanka na univerzi in vsa navdušena prišla domov. Takoj sem se zapodila za računalnik in poiskala spletno stran akademije FAMU. Ogledala sem si predmetnik, si še enkrat rekla: „Ja, to je popolna izbira zame,“ in mrzlično iskala obrazec za prijavo. Kar naenkrat me je presenetil stavek: „Zaradi prevelikih količin prijavnic, ne sprejemamo in ne podpisujemo novih učnih sporazumov z univerzami.“ Za trenutek sem obstala. Kako naj se prijavim na akademijo, če pa sploh ne morem saj naša univerza nima podpisanega sporazuma! Takoj sem napisala mail na FAMU in jih prijazno vprašala kako je s tem. Čez nekaj dni sem dobila odgovor, da to drži in da žal iz te moke ne bo kruha. Njihov nasvet je bil, da se obrnem na kakšno drugo akademijo ali fakulteto. Razočarana sem zaprla brskalnik in se zamislila. Zgodbe še ni bilo konec.
Naslednji dan sem na akademijo poslala še en email v katerem sem napisala prošnjo, da če bi lahko vseeno poslala moj film na sprejemne izpite in če ga lahko vsaj pogledajo pa mi potem povejo če nisem dovolj dobra za njihovo akademijo. Odgovorili so mi, da sicer ne delajo izjem, ampak da naj vseeno pošljem če želim, vendar da mi ne bodo ničesar vrnili nazaj. Poslala sm DVD skupaj z referencami, življenjepisom in motivacijskim pismom. In nato sem čakala.
Čez nekaj tednov, morda celo mesecev, sem dobila odgovor, da se mi opravičujejo in da jih je moj film popolnoma navdušil, opazili so potencial in me z veseljem povabili na akademijo! Takoj so sestavili pogodbo in jo poslali na mojo slovensko šolo. Kar naenkrat sem se znašla v Pragi in stala na hodnikih slavnega FAMUja. Še zdaj ne vem kako točno je zadeva uspela, ampak moja želja je obrodila sadove!
Urnik na FAMUju je bil naporen, priznam. Predavanja, snemanja, vaje … Vse skupaj mi je zavzemalo cele dneve, kdaj sem imela zasedene tudi vikende. Vsakič, ko sem imela kaj časa zase, sem se že počutila krivo če sem preveč uživala. Dela je bilo ogromno. Ampak sem našla trenutke in dneve, ki sem si jih rezervirala samo zase in za nove znance, ki sem jih naključno srečala po praških ulicah. Ugotovila sem, da čehi niso preveč družabni ljudje. No, vsaj ne toliko, da bi se lahko hvalili s tem. V Pragi sem se družila predvsem s tujci. Z ljudmi, ki so tako kot jaz prišli v Prago samo začasno ali pa so tam šele nekaj let. Vsi so bili enakega mnenja: „Čehi so posebni ljudje. Zanje si moraš vzeti čas.“ Veliko smo se hecali s tem, češ da je Praga tako lepa in polna malih izrezljanih kipcev, ker imajo čehi problem s socializacijo in družabnostjo, tako da si želijo na ta način sporočiti drug drugemu: „Hej, res nisem preveč družaben, ampak znam pa dobro rezljati! Čehi smo zakon!“ Ampak v redu, to je bil samo hec.
V Pragi na akademiji FAMU sem preživela približno pol leta in bilo je izredno zanimivo. Fenomenalna izkušnja! Nikoli v življenju si nisem mislila, da se bom kdaj naučila češko in da bom kdaj dejansko živela v Pragi več kot le kak teden. Ravno, ko sem se navadila na češko logiko, se je moja izmenjava končala in vrnila sem se v Slovenijo. Bom še kdaj šla nazaj? Zagotovo! Nikoli sicer ne bi živela v Pragi, ker je preveč betonska in umetna, nikjer prave narave, nikjer ni miru. Praga je res velemesto, jaz pa poleg vsega trušča potrebujem tudi mir in naravo, kjer si naberem energije in dobim nove ideje za projekte.
Iz moje mednarodne izkušnje sem se naučila predvsem to, da je vedno treba vztrajati pri svojih željah, ničesar se ne smemo ustrašiti in vedno verjeti vase. Če bi me takrat tisti stavek na spletni strani prestrašil, ne bi nikoli izkusila Prage v vsem njenem sijaju in nikoli ne bi imela možnosti spoznati čudovite ljudi, ki se prav tako kot jaz povzpenjajo po svetu filma. Praga je mesto umetnosti in v Sloveniji sedaj predvsem pogrešam dejstvo, da sem tam za opero, gledališko predstavo, koncert ali performans plačala samo 2€. Zakaj je kultura v Sloveniji tako draga?