Za obisk Real-a me je prepričala, poleg seveda govoric o dobri hrani, vinu in občanih, gola radovednost, kako izgleda portugalsko podeželje. Kot nalašč v tej mali vasici, sredi evkaliptusovega gozda in vinorodnih poljan živi M., ki me je povabila, da vikend preživim v družbi Rodrigues. Claro nisem mogla reči ne.
Castelo de Paiva večja vas, niti ne preveč turistično oblegana, a kljub temu vredna obiska. Najbrž poznana bolj po katastrofi, ki se je zgodila marca 2001, ko je del mosta Hintze Ribero zgrmel v Entre-os-Rios in pod seboj pokopal nekaj manj kot 60 nedolžnih življenj. Kot se po taki tragediji spodobi, danes na istem mestu stojita 2 nova mostova in memorial vsem žrtvam nesreče.
V Castelo de Paiva se združita reki Douro in Paiva, Entre-os-Rios, vmes pa se štuli Ilha dos Amores (otok zaljubljenih), kamor se podajajo samo “ta hrabri”. 😉 Iz Castela pa naprej proti Realu, kjer se podeželje začne, kjer življenje steče počasneje.
Z Rodriguesi smo obiskali tržnico, ki jo priredijo vsako zadnjo nedeljo v mesecu in je bila ta čas center dogajanja v teh koncih. Zame je bila to posebna izkušnja. Sprehajanje med štanti, kokošmi in zajci. Seveda mi misli, kako bi pri nas to na inšpektoratu služili niso dale miru, tu pa so se mi le smejali, ko sem povprašala, kako je pa kaj z inšpekcijo. Tržnica da se reče.
Ne samo tržnico, obiskali smo tudi bližnjo njivo. Pa se govori, da je Slovenija zelena, ha, nismo edini. Tistih pet tednov dežja je kar precej spremenilo pokrajino, ki se je razbohotila v vseh svojih razsežnostih. Gozd in vinogradi vsepovsod. Lagala bi, če ne bi priznala, da me je vse skupaj, z izjemo evkaliptusovega gozda, rahlo spominjalo na našo Štajersko deželo. Nekaj pajkov, stenic, pikapolonic (joaninha), niti ne kaj preveč drugačne od naših, samo portugalsko se sporazumevajo med sabo :P.
