Štiri mesece nazaj, maja 2012, sem se odpravila v Grčijo, na otok Samos, na opravljanje trimesečne Erasmus prakse v nevladni organizaciji Archipelagos, ki (primarno) deluje na področju raziskovanja in varovanja morja. O tem v kaj se spuščam sem vedela toliko, kot sem uspela razbrati in spletne strani in informacij, ki mi je poslala organizacija sama, po tem ko so privolili da me sprejmejo kot prostovoljko. Občutek mi je govoril, da se verjetno odpravljam v preproste pogoje (kar me niti malo ni motilo), kjer pa delajo ljudje, polni zanosa in želje po varovanju okolja. Prepričana sem bila, da bom v vsakem primeru uspela iz te dogodivščine odnesti koristne izkušnje. Potem ko sem enkrat znašla tam me je pričakalo veliko presenečenj, izzivov ter preizkušenj, ki niso bili vedno prijetni, velikokrat celo precej neprijetni in težki. Vsekakor mi ni žal, da sem se odločila iti in konec koncev tudi ostati in vztrajati na Samosu. Zdi pa se mi škoda, da so se nekatere stvari obrnile kot so se in za stanje v kakršnega je vedno bolj tonila organizacija v času, ko sem bila tam, ki je doseglo kritično točko ravno ob mojem odhodu in ki se je še slabšalo iz dneva v dan tudi po mojem dohodu. Medtem ko imam sedaj, ko je vse za mano občutek, da so me vse preizkušnje na nek način obogatile, po drugi strani nisem prepričana, da so se (vodilni) člani organizacije iz vsega kar smo v zadnjih mesecih skupaj prestali kaj veliko naučili oz. da sposobni resno in profesionalno pristopiti k problemom, ki so zrasli na njihovem zelniku. Močno se mi dozdeva, da bodo tako svoje zaposlene in prostovoljce le še naprej zalagali in hranili z zeljem, kot so to počeli do sedaj. Škoda. Posebno še, ko pa je tam zunaj, na dosegu roke, še toliko druge slastne dobre zelenjave! 😉
