Lokacija in ljudje – dve najsvetlejši točki moje prakse!
Samos je krasen otok in mi je močno prirasel k srcu, posebno ker je nenavadno zelen in prav zaradi tega drugačen od večine ostalih Grških otokov. Navdušujoča je tako hribovita, gozdnata notranjost otoka kot obala s številnimi krasnimi plažami in osvežilnim mediteranskim morjem, ki ga obliva in povezuje z le kakšen kilometer oddaljeno Turčijo. Prehodili, prevozili, preštopali in preplavali smo ga po dolgem, počez in naokoli – nikoli nas ni razočaral!
Na Samosu je locirana glavna baza organizacije Archipelagos, kamor prihajajo prostovoljci (večinoma študenti) iz vsega sveta, da bi se preizkusili v praktičnem delu, usmerjenem v varstvo okolja in narave, na množici različnih področij. Ena izmed njih sem bila torej tudi jaz, pridružila pa sem se ekipi morskih raziskovalcev. Sprva sem živela s skupino približno 15 ljudi, ki je med poletjem nenadno narasla na približno 40 ljudi. Zrasli smo v veliko, močno povezano, a večkrat naporno družino. Preveliko število ljudi na kupu je bil eden od problemov, katerega smo se zavedali vsi, celo vodstvo, vendar ukrepali niso učinkovito, čeprav smo jih družno prosili za to. Kljub temu, da na drugih lokacijah obstajajo dodatne baze, kamor bi lahko preselili prostovoljce, se za to niso odločili. Tako so nam po eni strani polepšali življenje, saj je bilo bolj veselo v veliki družbi, po drugi strani pa so sebi in nam življenje otežili in na zelniku so veselo začele rasti problematične zeljne glavice! Domov se sem se vrnila obogatena s kopico novih prijateljev in naveličana zelja na 100 načinov!
PS: Ali je do zdaj že postalo jasno, da smo več kot zelo pogosto jedli zelje??!! 🙂 Veliko zelja!
