Torej, danes sem končno pofotkala še ostali del stanovanja (z izjemo cimrine sobe hehe).

Odkrila sem, da imam na poti do postaje eno super češko pekarnico, pa tudi to da zraven postaje živi moj novi prijatelj Nick, tako da že vidim svoja dva nova obvezna postajališča. Nick mi je celo tako zaupal, da mi je dal svoje ključe od stanovanja in rekel, da lahko pridem kadar želim. V

čeraj je najin maroški večer uspel, in prav prijetno sem bila presenečena nad njim. Dogovorila sva se, da prinesem danes k njemu laptop, da porpavi neko zadevo, ki mi ves čas nagaja in da mi malo uredi mojo spletno stran. Si jo že dalj časa želim updateati. Jutri pa bom k njemu prinesla svoj projektor, saj ima veliko več prostora kot jaz, tako da bomo lahko gledali filme na veliko večji steni.

Dogovorila sva se, da se odpeljeva čez vikend nekam izven prage z avto in imava piknik na kakšnem češkem griču. Končno malo narave!

Spoznala sem še eno čehinjo Marijo, ki je fotografinja in me je že povabila k sebi v temnico, tako da sem zelo vesela, da sem s sabo vzela svoj star analogen fotoaparat! Praga je popolno mesto za analogne fotografije!!

Z Nickom sva se tudi že pogovarjala, da bi nekaj posnela in včeraj sem dobila zanimivo idejo. Ampak jo še ne povem, počakati moram, da zapade sneg. Nick pravi, da bo kmalu snežilo. Jaz pa ne vem od kje je dobil to idejo, saj je zunaj zelo sončno. Je pa res samo 22 stopinj in se poletje zaključuje. Včeraj sva ugotovila z Nickom, da imava oba rada balet in opero, tako da komaj čakam, da jo obiščeva. Čehi so znani po dobri klasični glasbi in baletu, po mestu velikokrat opazim plakate, ki vabijo na koncerte in predstave.

Trenutno pijem kavo in razmišljam, če bi si oblekla nogavice. Malo mi je hladno. Čakam, da bo ura 6, da Nick konča iz službo in grem lahkpo na obisk. Po pragi sem se danes že malo sprehajala, pa mi je vseskupaj malo čudno, če hodim sama in nikogar ne poznam. Bom z raziskovanjem ulic še malo počakala, časa imam na pretek.

Končno lahko malo lenarim, že dolgo nisem imela toliko časa na razpolago. Kar je obenem čudovito in tudi malo strašljivo. Ampak počasi ta občutek izginja, veselim se naslednjih dni, tednov in mesecev.

Še ta opazka: vse na češkem je zelo trdo! Postelja, stoli, kavči … Pogrešam nekaj mehkega! Rada spim na mehki postelji, tole pa je trdo kot oreh. Ampak se bom že navadila, vsak dan je lažje.

In ja, dejansko drži ta izrek, da je nekaj češko – včeraj sva se smejala z Nickom, ker so njemu ravno prebelili stanovanje, pa sva ugotovila da so delavci uporabili najcenejšo barvo na svetu, kot da bi premazali samo z apnencem. Čisto češko res, bova sama prebarvala v naslednjih dneh, ta teden bova določila barve, ne bo ostalo samo pri tipični beli …

Ahoj, jak se máte?

Tako, končno sem si vzela nekaj časa, da se javim tudi na blogu 🙂 Tole je moje prvo javljanje, upam seveda da pride še kako – mislim da to ne bo problem, zdaj imam malo več časa, saj tukaj skoraj nikogar še ne poznam. Dejansko drži trditev, da si v milijonskem mestu še bolj sam kot pa v kakšni mali vasi. Ampak upam da to ne bo dolgo ostalo tako. No, v naslednjih dneh se bo zadeva spremenila definitivno!

Trenutno sem spoznala samo dva človeka – moja “landlordka”, ki je obenem tudi moja cimra in njenega prijatelja/sodelovca Markota. Oba delata na češki televiziji kot snemalca/novinarja/montažerja, kar mi je nadvse všeč. Včeraj je Marko spil malo Jegermaistra, pa je že pridno razlagal Evi (cimri), da bom zdaj jaz njun novi režiser, haha! Menda ga potrebujeta. No, če ni skozi njegova usta govoril samo alkohol, potem me to zelo veseli!

Danes sem si končno tudi kupila češko sim kartico, tako da se že počasi integriram v češko družbo. Prej sem ravno bila na “občini” in si šla narediti “Opencard”, ki je nekakšen hibrid naše Urbane. Menda jo dobim čez dva tedna, juhu! To pa traja tako dolgo zato, ker imaš na njej tudi svojo fotografijo, tako da izgleda kot nekakšna osebna izkaznica, samo da je rdeče barve. In ja, preden jo dobiš, greš čez procese … Sem bila kar dolgo tam, nihče ni znal angleško, ampak so k sreči imeli smisel za humor in smo se nasmejali do solz! Sama nisem znala izpolniti prijavnice pa smo šli skupaj čez in zdelo se mi je, kot da igramo igrico Activity (pantomima + risanje). Nekatere stvari mi sploh niso znali obrazložiti pa sem jih samo nasmejano pogledala in skomignila z rameni, pa smo spet vsi planili v smeh. Ampak na koncu so moji možgani začeli procesirati tudi nekaj češčine, tako da smo uredili vse.

Čez eno uro se dobim z nekim Čehom, ki mu je ime Nick. Ne poznam ga še, vendar mi že nekaj tednov pridno pošilja emaile in sva se na polno razgovorila. Grem do njega, s seboj bom prinesla moj najljubši čaj in šišo v kateri bova prižgala moj najljubši metin tobak. Določila sva, da bova imela maroški večer. Kmalu bom usposobila projektor, ki sem ga prinesla s seboj in bom tako lahko gostila filmske večere. Zelo se že veselim! Nadvse sem bila tudi presenečena, da me je v moji sobi ob vselitvi pričakala cela omara knjig o umetnosti: Art Today, Films of the 80s, Picasso, Czech art … In ja, angleške so skoraj vse! Moj študij na filmski akademiji bo torej obogaten tudi s to literaturo.

Na facebooku smo tudi odprli stran, kjer smo se zbrali letošnji letniki FAMUja (to je ta moja šola: Film and TV School of Academy of Performing Arts) in se bomo tako ta teden tudi v živo spoznali. Drug teden pa se nam že začne pouk. In zelo se že veselim!

Na splošno lahko rečem, da mi je Praga zelo zanimivo mesto. Spominja me na nekakšen hibrid med Moskvo in Londonom. Tudi sam jezik je spet (zame osebno) neka mešanica hrvaščine, ruščine in ščepec slovenščine. Tudi nekaj nemščine sem zasledila umes, vsaj v pogovornem jeziku. Marko mi je rekel, da zna malo slovensko. Edina beseda, ki jo zna je SERBUS. Ha, in tudi Nick je rekel da zna malo, in je rekel: TOTI ŠTAJERC. Hahaha, očitno so v Pragi večinoma štajerci in trenirajo čehe, da bodo tudi oni začeli govoriti štajersko. Moram vnesti malo moje gorenjščine! 🙂

Avto imam parkiran kar daleč stran od stanovanja, tukaj v središču se ne da nikjer parkirati (zastonj). Pa tudi na splošno lahko rečem, da večina čehov uporablja javni promet – tramvaj. Ima super povezave, vsake dve minuti gre mimo, kaj hočeš lepšega! Pa še zelo zanimiv je in prav prijetno se je voziti z njim. Avto in Praga pa ne gresta skupaj. No, kar se tiče centra mesta. Jaz bom med vikendi hodila na izlete izven Prage, ker ne morem zdržat med vsem tem betonom. Navdihuje me narava, tam se počutim sproščena in zadovoljna. Čeprav je tudi tukaj zanimivo, ampak vsaj en dan v tednu moram videti žitna polja, griče in neskončne gozdove. K sreči je češka dežela zelo lepa, tako da bom lahko počila svojo dušo in oči. Kdaj pa bom skočila tudi do Berlina, ni daleč.

Toliko torej zaenkrat, spodaj prilagam fotografijo svoje sobe – no, zdaj izgleda že malo drugače, ker sem jo malo preuredila – ostale dele stanovanja pa pokažem pozneje, ker trenutno cimra izvaja nekakšne zadeve v kuhinji, pa jo ne bom motila. Mislim, da kuha, ampak je ropotanje preveliko, tako da možno da poskuša pritrditi kamero na stojalo, pa ji nekaj ne gre. Tudi včeraj se je nekaj matrala z opremo, menda se ji je nekaj pokvarilo. No, kdo bi vedel. V tem stanovanju je trenutno več video opreme, kot verjetno v celi Ljubljani, ampak to je v redu, mi je všeč.

Več slik pa si lahko pogledate tukaj, vendar niso tako dobre kvalitete, ker sem danes na hitro malo pofotkala samo z mojim iPodom: https://picasaweb.google.com/111814559162470576446/Praga?authkey=Gv1sRgCL-XhImnpfnLfw