Kalimera vsem,
ponovno se oglašam z juga Evrope in tokrat bi vam rada pobliže predstavila par zanimivosti iz Nicosie. Seveda ne na način, kot jih spozna turist, ki tu ob občudovanju čudovito ohranjenih zgodovinskih mojstrovin preživi par uric, mogoče dni, temveč kot nekdo, ki tu živi že dalj časa in odkrije tudi veliko neturističnih sladkosti.
Naj začnem s prometom. Če bi morala povzeti z eno besedo, bi rekla: »Noro!« Že tako ali tako smo vsi, ki prihajamo iz držav, kjer se vozi po desni strani cestišča, popolnoma zmedeni, kam pogledati pred prečkanjem ceste, potem pa naše strahove začini še njihova kultura vožnje. Vozijo namreč, kot da ne poznajo omejitve hitrosti, med vožnjo telefonirajo (zgodilo se nam je celo, da je taksist celo pot tipkal sporočilo), hupa je obvezen pripomoček že ob najmanjšem znaku, da vozilo spredaj upočasnjuje ali ne spelje dovolj hitro, rdeče luči na semaforju svetijo, ker pač nimajo drugega dela in ne zato, da bi vozniki ustavili in tudi s taksijem smo že peljali skozi rdečo luč. Ustavijo oz. parkirajo kar na cesti, tako da drugi vozijo okoli, ali pa svojega konjička preprosto pustijo na pločniku in posledično moramo pešci hoditi naokoli po cesti. Narobe svet: avtomobili na pločniku, pešci na cesti. Premnoge večere pa nas namesto uspavanke v sladke sanje popeljejo preglasni zvoki cestnih dirk.
Ob tako pestrem dogajanju na cesti si lahko predstavljate, da tudi pešci nismo nič bolj »pridni« glede upoštevanja cestnoprometnih predpisov. Ker pločnikov preprosto ni, moramo prepogosto hoditi kar ob robu cestišča. Zaradi zgoraj naštetih razlogov zna biti to zelo nevarno in zato vedno, ko se vračamo domov po temi, izberemo daljšo, toda manj prevozno ulico. Kar hitro smo se morali tudi navaditi, da se čakanje ob semaforju niti približno ne izplača. V teoriji prečkanje ceste na Cipru namreč izgleda tako: postaviš se na rob ceste, se prepričaš, da ni nobenega avtomobila nikjer in hitro stečeš čez cesto, pa naj sveti zelena ali rdeča. Ko to osvojiš, lahko preideš na naslednji nivo, ko cesto pač prečkaš, kjerkoli si poželiš. Ta loterija izgleda približno tako: ko je prosto, greš do polovice cestišča, tam čisto pri miru stoječ in upajoč, da se slučajno ne znajdeš pod kakimi kolesi, počakaš, da je še druga stran prosta, ali pa preprosto pomahaš, da se te kdo usmili in ustavi. Da gromozanskih luž, ki se po kratkem deževju obdržijo tudi po teden dni in zaradi katerih moramo hoditi skoraj po sredini ceste, niti ne omenjam …
Jah, čeprav smo na začetku vsi občutili majhen kulturni šok glede prometa in taka opisovanja mojim staršem še vedno povzročijo veliko sivih las, verjamem, da se bo še težje odvaditi te komoditete, ko pridem domov in bom morala vsakič znova pešačiti prav do prehoda za pešce in potrpežljivo čakati na zeleno luč. 🙂
Naslednja stvar, ki jo je vredno meniti, so odpadki. Ker se dandanes vse več govori o okoljsko zavednem življenju, me tu vedno znova preseneča količina raznovrstnih odpadkov, ki sem ji priča. Po pločnikih, za ograjami, med zelenjem … Povsod. In tedne in tedne jih nihče ne pobere. Kontejnerji za ločeno zbiranje odpadkov so zelo zelo redki, tudi na univerzi imajo samo posebne zbiralnike za baterije. Ko me kdo vpraša, kakšno je mesto, odgovorim: »Prečudovito, samo po tleh ne smeš gledati.«Vsekakor upam, da se bodo čimprej zavedli tega problema, poskrbeli za čisto okolje in ga poskušali ohraniti v najboljši možni meri.
Kot tretjo zanimivost pa omenjam trgovine oz. majhne trgovinice, za katere si ne bi mislila, da sploh še obstajajo. So družinsko vodene in ponavadi te za pultom pričaka kak starejši možak, ki ne govori angleško. Človek preprosto ne more verjeti, da lahko v tako majhen prostor stlačijo toliko stvari. Tako na policah, med katerimi z vozičkom ne moreš, ker so preblizu skupaj, najdeš vse najnujnejše, je pa res, da ni ravno velike izbire različnih znamk. Tudi sadje in zelenjavo je potrebno kar pridno prebrskati, saj slabih kosov ne odstranjujejo iz gajb. Glede cen pa naj povem, da če že slučajno je cena na izdelku, to niti približno ne pomeni, da je prava. Na izdelku tako piše nekaj, na računu pa popolnoma nekaj drugega … Nakupljene stvari ti prodajalec kar sam daje v vrečko oz. vrečke, ki so skoraj povsod (samo v eni izmed večjih trgovin ne) še brezplačne. In na žalost pri vrečkah še popolnoma nič ne varčujejo, saj se iz trgovin vsi vračajo z več samo napol polnimi vrečkami. S cimrama v trgovine najraje vzamemo večje torbe iz blaga in smo vedno deležne čudnih pogledov, ko povemo, da ne potrebujemo njihovih plastičnih vrečk. Potemtakem tudi ni čudno, zakaj toliko odpadkov …
Kljub zgoraj zapisanemu … Ne skrbite, ob odkrivanju vseh teh zanimivosti neizmerno uživam, popolnoma sem se že vživela v to okolje in resnično sem srečna, da mi je bilo omogočeno vse to videti in doživeti.
V dokaz, kako lepo se imamo, vam za zaključek v ogled ponujam izbor fotografij, ki so nastale med osrednjima dogodkoma prejšnjega meseca: organiziranim vodenim ogledom Nicosie, edine evropske prestolnice, ki je razdeljena med dve državi; in prijetnim popoldnevom, polnim tradicionalnih ciprških iger in okusnih ciprških dobrot.
V Slovenijo pošiljam 21 stopinj Celzija topel pozdrav ;).
Barbara (Katero je 9. 2. v sobi že obiskal prvi komar … Grrrrrrrrrrrrrrrr :).)
